Svetovni dan brez tobaka

smoke_smoke
31 maj2017
574

SLOVENIJA – Leta 2004 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) 31. maj razglasila za Svetovni dan brez tobaka. Tema letošnjega Svetovnega dneva brez tobaka se glasi “Tobak – grožnja razvoju”. Na ta dan organizacije po vsem svetu opazarjajo na hude posledice uporabe tobaka in osveščajo o ukrepih, ki z zmanjševanjem uporabe tobaka, varujejo zdravje ljudi. Uporaba tobačih izdelkov vodi v bolezen in s tem tveganje za prezgodnjo smrt, podatki za Slovenijo kažejo, da zaradi škodljivih posledic “tihega ubijalca” zdravja vsak dan umre 10 prebivalcev. V letošnjem letu smo v Sloveniji sprejeli nov Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki predstavlja sodoben in celovit program ukrepov za zmanjševanje uporabe in posledic teh izdelkov. Zakon postavlja osnove za okolje, ki zmanjšuje verjetnost poseganja po tobačnih in podobnih izdelkih, kar je še posebej pomembno za otroke, najstnike in mlade, ki običajno začnejo s kajenjem.

V torek, 30. maja 2017, so poslanci v Sloveniji z 52 glasovi za in 18 proti, podprli predlog dopolnitve zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki ga je v parlamentarni postopek v mesecu marcu vložila skupina poslancev s Sašo Tabakovićem (SMC) na čelu. Po dopolnitvi bo ponovno mogoče kajenje zeliščnih cigaret na gledaliških odrih. Na uredništvu mlad.si smo za mnenje ob Svetovnem dnevu brez tobaka in predlogu za dopolnitev zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, prosili Jana Pelozo, direktorja zavoda Mobin in enega od soustanoviteljev mladinske zveze Brez izgovora Slovenija.

Tobačni zakon: po kulturnikih – mladinski sektor?

Tobak in tobačna industrija posredno in neposredno vplivata ali poskušata vplivati na veliko večino panog, sektorjev in industrij, tudi z namenom ustvarjanja soodvisnosti in posrednega težjega prehajanja k celostni tobačni politiki, ki bi zamejila rabo tobaka in škode, ki jo povzroča prebivalcem in državnemu proračunu. Tobačna industrija tako zelo rada igra na karto “malih ljudi”, ki se že tako ali tako borijo za preživetje, za samo še dodatno ustvarjanje njihovega dobička.

Gledališča in kulturniki so bili več desetletij ena glavnih podpornih skupin tobačne industrije, za kar so v zameno dobivali tudi financiranje njihovih kulturnih dogodkov in ustanov, s strani slovenskih tobačnih podjetij. Tak primer je projekt Evropske prestolnice kulture leta 2012 v Mariboru, Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe in Ljubljanski tradicionalni poletni festival, pa Galerija Vžigalica in Tobačna muzej, stalna razstava na Ljubljanskem gradu, program Cankarjevega doma in še bi lahko naštevali. Ker gre pri financiranju kulture za delo tobačne industrije takorekoč “po učbeniku“, za kar je Slovenija sprejela leta 2007 prepoved sponzoriranja, letos pa še prepoved doniranja s strani tobačne industrije, si kritičen posameznik enostavno ne more pomagati, da ne bi situacijo pogledal pobliže. Ravno kulturnik, poslanec Saša Tabakovič je marca v obravnavo poslal predloge sprememb Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki naj bi ponovno dovoljevali kajenje zeliščnih cigaret na gledaliških odrih po Sloveniji.

Jan OYW

Vir: One Young World.

V zadnjem času se je v medijih pojavil zanimiv pogled na situacijo kajenja v gledališčih, kjer naj bi nevladniki zaradi vsesplošne “odisejade” proti tobaku predlagali cenzuro umetnosti in svobode umetniškega izražanja. Cenzuro je podobno, kot tisti “iz preteklih časov, ko so kipom in slikam iz moralnih razlogov dodajali cunje čez spolovila“, v enem od slovenskih tednikov pred kratkim ilustratorno predstavil ravnatelj ljubljanske Drame, Igor Samobor. Primerjati goloto in tobak ni in ne sme biti mogoče, saj golota v celotni zgodovini ni ubila toliko ljudi, kot jih kajenje ubije letno – preko šest milijonov. In v smrti zaradi kajenja so vštete tudi zeliščne cigarete, ki dokazano povzročajo raka, vplivajo na pojav respiratornih in srčno-žilnih bolezni ter negativno vplivajo na osebe, ki njihov dim vdihavajo v bližini – v primeru gledališč tako igralci kot gledalci.

Kajenje letno ubije preko šest milijonov ljudi.

Predlagatelj spremembe tobačnega zakona, ki naj bi dovolila ponovno kajenje v gledališčih, je navkljub poslanski funkciji še vedno igralec v ljubljanski Drami, njen ravnatelj, pa je kot prvi pristopil na pomoč kulturnikom, ki s tem kot kaže izgubljajo zelo pomembno komponento svoje gledališke igre. Tudi sam sem proti cenzuri umetnosti, vendar ne morem mimo tega, da so v preteklosti v gledališčih že zamenjevali nevarne predmete z manj nevarnimi – v današnjih gledališčih so noži po večini nenabrušeni ali plastični, v steklenicah alkohola se nahaja sok, čaj ali voda, poginule živali niso prave ali nagačene, temveč zelo dober ponaredek.

Kulturniki in posledično tudi mediji nekako pozabljajo omeniti, da obstajajo neškodljive alternative navadnim in zeliščnim cigaretam, ki jih v številnih gledališčih po svetu, kjer veljajo strogi tobačni zakoni, že uporabljajo. Ti substituti ne posegajo v svobodo umetniškega izražanja, saj izgledajo, se dimijo in celo smrdijo podobno kot prave cigarete. Zakaj torej potrebujemo izjemo v novem tobačnem zakonu?

Odgovor je na dlani – danes bodo posledice stroge tobačne zakonodaje poskušali omiliti gledališčniki, jutri združenja vejperjev, pojutrišnjem pa prodajalci tobaka, ki jih bo strog zakon udaril najbolj po žepu. V vsem tem času se pa nihče od poslancev ni vprašal, ali bi omenjenim deležnikom raje ponudili alternativni vir prihodka s subvencioniranjem zdravju neškodljivih in trajnostnih alternativ tobaku in povezanih izdelkov, ki situacije ne bi reševale zgolj čez noč, ampak za dalj časa.

Industrija tako kot vedno pošilja v boj posrednike (gostince, gledališčnike, predstavnike trgovinskih združenj ipd.), ker ve, da država najbolj prisluhne tegobam malega človeka. Če bi tobačna podjetja sama govorila o tem, bi doživela javni linč, tako pa lahko svoje multimilijardne dobičke skrivajo za malim človekom, v tokratnem primeru – kulturnikom. Vprašanje časa je, kdaj bomo v en glas zaradi prepovedi doniranja s strani tobačne industrije protestirali v mladinskem sektorju (ker imajo nekatere mladinske organizacije od tega korist) in kdaj bomo začeli protestirati, ko bo država podobno sankcionirala še eno manipulativno industrijo – alkoholno. V obeh primerih bo sektor izgubil (sicer umazan) trajnostni vir prihodka. Tako kot sorodni tobačni industriji, predstavlja prav tako nekaterim alkoholnim podjetjem v Sloveniji spoštovanje predpisov špansko vas in plačevanje kazni za nespoštovanje zakonov, zgolj vnaprej predviden strošek poslovanja. Ampak o tem kdaj drugič.

Jan Peloza je direktor Zavoda Mobin, ki je v Sloveniji odgovoren za Evropsko mladinsko kartico, in eden od soustanoviteljev mladinske zveze Brez izgovora Slovenija.

Vir: uredništvo mlad.si, Jan Peloza

Foto: One Young World, svetovni splet

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji