Bolniško nadomestilo Za prekarne delavce.

Screenshot_3
22 maj2017
139

SLOVENIJA – Zdravje državljanov je eno od področij, ki jih država ne sme zanemarjati, če nosi oznako “socialna“. Žal pa področje prekarnega dela razkriva grozljivo realnost. Ob večanju števila samozaposlenih posameznikov, ki živijo pod pragom revščine, se namreč vse pogosteje pojavljajo hude stiske prekarnih delavcev v primeru bolezni.

Za številne izmed njih bolezen ne pomeni le izpada prihodka, ki lahko pomeni zdrs v dolgove in osebno katastrofo, ampak pokaže tudi na temeljno nepravično obravnavo v primerjavi z redno zaposlenimi: prekarni delavci vplačujejo prispevke v zdravstveno blagajno, vendar so do bolniškega nadomestila upravičeni v zelo omejeni obliki, kar v praksi pomeni, da morajo mnogokrat delati bolni.

Socialna varnost naj bi temeljila na zaščiti delavca v primeru izgube dohodka, zato lahko trdimo, da samozaposleni po sedanji zakonodaji v primerjavi z redno zaposlenimi praktično nimajo socialne varnosti. V luči tega podpiramo prizadevanja za spremembo Zakona o zdravstvenem varstvu in o zdravstvenem zavarovanju. Ob tem se zavzemamo:

– da se doda upravičenost do nadomestila za prvih 30 dni tudi za samozaposlene, ker ti ob nastopu zavarovalnega primera (bolezni) zaradi nezmožnosti ne morejo delati in ustvarjati dohodkov, se pravi izgubijo celoten dohodek;

– da se iz zakona izloči člen, ki v trenutno veljavnem zakonu pomeni zadržanje pravic za samozaposlene, če nimajo poravnanih prispevkov. Zdi se nam pozitivno, da ZZVZZ odpravlja neskladje glede pobotanja terjatev med zavarovancem in Zavodom, predvsem pa, da je ukinjen trenutno zelo problematičen 78.a člen, ki vsebuje določbe glede zadržanja pravice do zdravstvenih storitev, ki se nam nasploh zdi ustavno sporen;

– da se ustrezno uredi status zavarovanca za posameznike, ki delajo izven statusa samozaposlenega preko civilnih pogodb in se tudi njim omogoči nadomestilo. Zanje je trenutno nekoliko nejasno določeno, po katerem členu so obvezno zdravstveno zavarovani. Iz prakse Zavoda za zdravstveno zavarovanje izhaja, da so zavarovani po 55. a členu ZZVZZ, kar pa ne sledi iz razlage člena, saj gre razumeti, kot da lahko po tej podlagi zavarovanje pride v poštev šele, ko je posameznik že zavarovan na podlagi 15. člena in to predstavlja zgolj pravno podlago za prispevke iz dodatnega dohodka, ki izhaja iz pravnega razmerja.

Kot primer reševanja predmetne problematike izpostavljamo Švedsko, kjer samozaposleni lahko izbirajo med različnimi kategorijami zavarovanja glede na dolžino »čakalne dobe« za začetek prejemanja nadomestila, in sicer so to 7, 14, 30, 60 ali 90 dnevne “čakalne dobe”. Število dni, po katerem je samozaposleni upravičen do denarne dajatve iz naslova začasne delovne nezmožnosti, variira od različnih možnosti dodatnega zavarovanja. Takšna rešitev vidimo kor smiselno, v primeru progresivnega obračunavanja prispevkov samozaposlenih, tj. glede na višino prihodka.

Na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo ter Sindikatu prekarcev se zavzemamo za ureditev področja pri čemer izpostavljamo, da je potrebno nemudoma začeti iskati zakonodajne rešitve za odpravo situacije, ko prekarni delavci ob bolniški odsotnosti niso upravičeni do osnovne varnosti, ki bi jo morala zagotavljati socialna država.

Skrajni čas je namreč, da prekarni delavci nehajo živeti v strahu pred boleznijo, ki bi jih lahko potisnila v osebno katastrofo. Dolžnost države je, da najde ustrezno rešitev in neha varčevati na zdravju svojih državljanov. Ureditev bolniških nadomestil vidimo kot korak v pravo smer.

Vir in foto: Gibanje za dostojno delo in socialno družbo

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Članki

Sorodni članki

Avtorji