Strah: sredstvo za obvladovanje javnega mnenja

IMG_4025
06 mar2017
257

SLOVENIJA – Zapis Federica V. Potočnika, predsednika Mlade Slovenije.

Strah je beseda, ki jo v zadnjem času pogosto asociirajo na situacije, ki s strahom nimajo nobene povezave, zato je vredno pogledati razloge, zakaj je to komurkoli lahko v interesu.

Zaradi narave mojega mednarodnega udejstvovanja, prihajam v stik z mnogimi evropskimi politiki, večinoma mlajše generacije. Redni pogovori zaidejo v stanje Evrope danes in kako celino pripeljati nazaj na pot racionalnega odločanja za mainstream stranke. Podpora tem strankam namreč pada, dviga pa se t.i. populistom, ki so postali dežurni krivci za vse tegobe našega časa.

Vse razlage tega pojava imajo podobno izhodišče: evropska desnica (EPP) je kompetentna, nezmotljiva in dobronamerna, zato njenih odločitev ne postavljajmo pod vprašaj in o spremembi kurza ne razmišljajmo. Vzrok za upad popularnosti mora biti drugje – zagotovo v tem, da nas ljudje ne razumejo. Pokroviteljsko se sodi, da ljudje niso zmožni razumeti kompleksnosti današnjih problemov. In tukaj vskočijo t.i. populisti.

Populist je postala all-in-one žaljivka za vse, kar nam politikom ni všeč, ljudem pa je, čeprav ne vemo zakaj. Hitimo razlagati, da so populisti všečni zato, ker imajo vedno sila preproste rešitve na kompleksne probleme, kar je nerealno in neodgovorno. Pri tem uporabljajo lepe in preproste besede in radi igrajo na karto strahu. Zakaj? Ker naj bi bilo ljudi po novem strah. Strah asociiram z otroštvom, v odrasli dobi pa z nemočjo, neracionalnostjo, obupom in nerazumevanjem. Teorija, ki jo različni mednarodni časniki in blogi vestno propagirajo, gre nekako takole: Preproste Evropejce je strah, ker službe odhajajo drugam, migranti pa k nam, s čimer se bojimo za naš standard in eksistenco. Tako preprosto je to, vas je strah, mene pa tudi, zato smo v družbi nestrpni do migrantov, pa tudi razširjeno do LGBT, marginalcev, itd..

Strah je preprosta beseda, ki pa ima dolg rep. Avtomatsko te postavlja v podrejen položaj; si revež, ker te je strah. Če bi bil pogumen/če bi razumel/če bi se soočil z virom strahu, potem bi strah izginil in bi tako postal spet “normalen”. In če te je strah migrantov, potem iz tega izhaja, da je normalno stanje to, da se zavzemaš za vse migrante in njihov množičnen prihod v Evropo. Prebrisano.

Torej populisti so všečni, ker preprosto prodajajo neresne rešitve, računajo na strah ljudi, ki se bojijo izgubiti službe in se s svojimi strahovi nočejo soočati; evropska desnica pa je učinkovita, dobronamerna in brez napake, a nerazumljena. Posledično je treba z ljudmi uporabljati preprost jezik, znižati zahtevnost argumentov, dobesedno “to dumb down*” politični diskurz. To besedno zvezo sem že prevečkrat slišal. V nobenem od teh pogovorov pa ni zaznati niti namiga, da smo mogoče mi kaj narobe naredili. Nihče ne pomisli, da je vzpon mnogih drugačnih politikov od mainstreama ravno v zadnjem obdobju mogoče posledica zgrešenih odločitev t.i. mainstreama v zadnjih letih. In da v resnici ni vodilo strah, ampak zavestno nestrinjanje s smerjo, ki jo ubira evropski desnonazorski pol.

Diskurz, da so ljudje preveč nevedni, je zame cenen. Pozabili smo, da je popolnoma legitimno, da nekomu nekaj preprosto ni všeč.

V zadnjih letih so po Evropi vzniknile različne stranke, od UKIP in Front Nacional Marine Le Pen do AfD s Frauke Petri v Nemčiji in švedskih Sverige Demokraterna pa vse do sosedovih svobodnjakov. Zakaj so zdaj nastale? Razmišljam, da so te stranke uspešne, ker mainstream stranke niso, torej nagovarjajo ljudi, ki se počutijo odrinjene od svojih “starih” strank.

Kako?

Če sem jaz krščanski demokrat (KD), imam s preostalimi krščanskimi demokrati podobne vrednote in svetovnonazorska prepričanja. Od svojih predstavnikov pričakujem, da moja KD stališča tudi zastopajo, zato jih volim. Ko pa krščansko-demokratski politiki uberejo pot, ki ni skladna s KD, se bo v meni prebudil odpor, ker preprosto ne čutim, da bi bila neka odločitev v skladu z mojim vrednostnim sistemom in mojimi vrednotami, ne glede na stopnjo poznavanja dotičnega problema. Zato se bom od te politične skupine tudi oddaljil. Natančno to se je zgodilo v okvirih EPP in nam bližnji Angeli Merkel. Nemška kanclerka je za reševanje migrantske krize ubrala ne-krščanskodemokratsko rešitev (spomnimo: socializem ti da ribo, torej reši problem namesto tebe, krščanski demokrat pa te jo nauči loviti, ulovil si jo boš pa sam – torej pomaga ti, da si pomagaš sam. Pripeljati ljudi v Evropo pa nam povzroča nevšečnosti, problema pa sploh ne rešuje). To so Nemci, večinoma krščanski demokrati po prepričanju, začutili kot odmik od njihovih vrednot, zato je sledil odpor, ki se redno kaže v slabšem volilnem rezultatu za CDU. Za primerjavo, sestrska bavarska stranka CSU, katere stališča bolje odražajo ideologijo, ki jo zastopa, ni utrpela pomembnejše javnomnenjske škode.

Enako se je zgodilo na Švedskem: Od začetka migrantske krize poslušam svoje švedske kolege iz stranke Moderaterna, ko govorijo o solidarnosti, ki si jo razlagajo na socialistični način. Pomaga se lahko samo tako, da se pripelje nekaj stotisoč ali milijon ljudi v Evropo (pa se jih po kvotah razdeli!), dokler naši socialni sistemi to zmorejo. Za ostalo milijardo pomoči potrebnih nas ne briga, mi smo naredili svoje. Se ne čudim, da Moderati niso več največja stranka, ampak to postaja zgolj protimigrantska Sverigedemokraterna. Prevzeli so socialistične rešitve in ljudje so jih kaznovali. Še vedno so mnenja, da imajo prav, ljudje pa ne.

Nekje sem slišal, da ideologija zmaga takrat, ko postane common sense – in točno tukaj je srž problema: levičarska ideologija postaja mainstream, kar pripelje do tega, da desni politiki nevede prevzemajo leve ideje. Na evropski ravni se je to zgodilo pred kratkim, ko je šef poslanske skupine Manfred Weber predlagal zastonj InterRail vozovnico za vse Evropejce, stare 18 let, da spoznajo Evropo. Kam bodo šli Irci? V Belfast? Maltežani sploh nimajo vlakov. Socialistični nesmisel. Take stvari so se zgodile že večkrat. Recimo takrat, ko so desni politiki zagovarjali sistem ženskih kvot v politiki, kar je tipična socialistična rešitev, ki ženske poniža v zgolj bitja ženskega spola, katerih sposobnosti sploh niso relevantne. Podobno lahko vidimo pri kvotnem razdeljevanju migrantov po Evropi: namesto, da bi državo z veliko težavo pomagali rešiti, si velik problem razdelimo vsi, dokler nimamo vsi majhnega problema. To delamo večkrat, dokler nimamo vsi velik problem in smo vsi na slabšem. Ponovno socializem, ki ne deluje, ker nikoli ni deloval. Tiho priplazenje levih stališč v okvire zdravega razuma opažamo pri marsikaterem lobiju v Sloveniji, ki te procese ponekod začenjajo že v osnovnih šolah. Kar se dogaja, seveda, ni naključje, ampak rezultat zavestnega in načrtnega širjenja določene ideologije.

Zaradi masovnega vpliva na javno mnenje izgleda, kot da je to mnenje skoraj vseh, predvsem mnenje “normalnih”, kar drugače misleče potiska v nelagoden kot, iz katerega naj se ne premaknejo, dokler ne spremenijo mnenja. Pa vendarle ljudje začutijo, da to ni v skladu z njihovimi vrednotami, zato so v javnosti tiho, glasni pa na volitvah in referendumih.

Ne bi bilo slabo, če bi se evropski politiki najprej pogledali v ogledalo in razumeli, zakaj in kje so se oddaljili od svojih vrednostnih temeljev in ljudi. Dokler tega ne bodo storili, bodo živeli v iluziji, da delajo vse o.k. in da so drugi vsega krivi. Morda pa jih je prav pogleda v ogledalo, paradoksalno, strah.

Federico V. Potočnik, predsednik Mlade Slovenije

Vir in foto: Mlada Slovenija

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji