KOLUMNA: O generacijah….

triper-doc popravek-001-001
10 mar2017
325

SLOVENIJA – Kulturno umetniško društvo POZITIV objavlja zapis z delovnim naslovom: “‘Nehte srat’ na našo generacijo oz. zakaj je vaš sinko narcističen, len in še vedno živi v vaši kleti.” Vabljeni k branju.

Leta 2013 je Time Magazin objavil članek “The me me me generation”, ki je govoril o skupini ljudi imenovani “The Milennials”. (Ker še vedno čakamo na uradni slovenski prevod te besede in ker je edino, kar mi pride na misel “Tisočletniki” – kar pa, bodimo odkriti, ne zveni preveč ‘hip’ – bom uporabljala angleško poimenovanje.) V članku so jih imenovali za narcistične, lene, nehvaležne in neodgovorne, temu podobne opise pa najdemo skoraj kamor koli se obrnemo. Zdi se, da se je nad njimi znesla že čisto vsaka medijska hiša, internetna stran in jezna teta. Nad njimi se zgražajo delodajalci, s svojimi marketinškimi strategijami se jim poskuša približati skoraj vsaka trgovina, postali so tudi glavna tarča političnih kampanj.

Ampak kdo sploh so?

triper-doc popravek-001-001Izkaže se, da sem pripadnica zgoraj omenjene skupine jaz in zelo verjetno tudi ti. The Millennials je namreč generacija, katere pripadniki s(m)o rojeni nekje med leti 1980 in 2000 in trenutno zavzemamo več kot 50% zemeljske populacije. Naša druga imena so tudi Generacija Y, Jaz generacija in Echo Boomers, prišli pa smo za Generacijo X, katere pripadniki v veliki večini predstavljajo naše starše.

Generacija (glede na SSKJ) je “skupina ljudi približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore”. Ali pa je orodje, s katerim opisujemo skupino ljudi, od nas pa je odvisno, s katerimi podatki jih bomo opisali. Rečemo lahko, da so bili The silent generation (ljudje rojeni med 1920 in 1940) zaznamovani z vojnami in da je to izredno vplivalo na njihovo življenje. Rečemo pa lahko tudi, da so v glavnem uživali v jazzu. Naš opis generacij je (tako kot opis vsega ostalega) odvisen od našega pogleda nanje.

Zanimivo je, da je bil pogled starejših generacij na mlajše vedno precej negativen. To je začel že Sokrat s svojo izjavo: “Današnji otroci ljubijo razkošje. Nimajo nikakršne olike in odnosa do oblasti; nespoštljivi so do starejših in ljubijo klepet namesto dela.” Skozi stoletja so mu pritrdili še mnogi učenjaki, pred nedavnim pa tudi medijske hiše s članki kot so: Generation Gap (Life magazine, 1968), The video generation (Newsweek, 1985), Twentysomething (Time Magazine, 1990) in The me me me generation (Time Magazine 2013). Čeprav članki opisujejo druge generacije, so obtožbe vedno iste.

Smo narcisti. Time Magazine v svojem članku navaja: “Narcistično vedenje je med mladimi danes trikrat višje kot med starejšimi posamezniki. Rezultati Nacionalnih inštitutov za zdravje (ang. National Institutes of Health) so pokazali, da so imeli študentje leta 2009 za kar 58% višje rezultate pri izpolnjevanju narcističnih testov kot tisti iz leta 1982. In delno imajo prav, res smo narcistični, vendar to ni posebnost naše generacije. Istega so bili obtoženi tudi naši starši, v članku, ki ga je leta 1976 objavil Tom Wolfe v reviji New York Magazine in oklical 70. leta za “The Me Decade”. Narcisizem naj bi bil tudi razlog za nesrečne zakone naših pradedkov in prababic glede na članek iz The Atlantic, objavljen leta 1907, ki trdi, da sta  “ljubezen in čaščenje samega sebe čir, ki dan danes potopi večino z rožami obdanih poročnih ladji.” Lahko sicer vztrajate, da je vsaka generacija malček bolj narcistična od prejšnje, da bolj napihuje svoj prsni koš in bolj poriva sebe v ospredje, vendar to ne drži.

V raziskavi z naslovom “It Is Developmental Me, Not Generation Me” objavljeni leta 2010 v ‘Perspectives on Psychological Science’ Brent W. Roberts, Grant Edmonds, in Emily Grijalva trdijo: “Najprej smo na novo pridobljene podatke o narcisizmu med mladimi dodali v že obstoječe statistike in ugotovili, da med študenti v zadnjih desetletjih ni bilo povečanja narcističnega vedenja. Nato smo dokazali, da se narcistično vedenje pri posamezniku glede na njegovo starost manjša. Ko starejšim ljudem povemo, da so mladi danes vedno bolj narcistični, je velika verjetnost, da se bodo strinjali, saj zamešajo, da to ni stvar specifične generacije, ampak stvar mladih ljudi na splošno. Ta zamenjava vodi v strinjanje starejših posameznikov z argumentom o dvigu narcisizma pri mlajših generacijah, čeprav za to nimajo resnih dokazov.” Če povzamem, narcisizem ni stvar generacij, temveč stvar starosti posameznika. S staranjem se spremenijo naše vrednote in naše obveznosti, posledica tega pa je manjše porivanje sebe v ospredje.

triper-doc popravek-003-003Mislijo, da so upravičeni do vsega, saj so med odraščanjem dobili tako veliko trofej za sodelovanje,” trdi Time Magazine. Najprej bi rada izpostavila to, da kot predstavnica generacije, o kateri govori članek, nisem nikoli dobila nagrade samo za sodelovanje in da ne poznam nikogar, ki jo je. Predvidevala bom, da s tem ciljajo na spremembo v vzgoji, ki se je pojavila v zadnjih nekaj desetletjih. Zaradi sprememb v moderni družbi se je vrsta tipične avtoritarne družine spremenila v demokratično in v nekaterih primerih tudi v permisivno družino. Z raznimi prostočasnimi aktivnostmi, podaljšanim delovnikom staršev in spremembami v tempu življenja se delež vzgoje s strani staršev manjša in na otroke vedno bolj vpliva okolica. Napredki na področju medicine, šolstva in predvsem otroške psihologije so vodili do spremembe družbenega odnosa do otrok. V to, ali je ta dober ali slab, se ne bom spuščala, res pa je, da smo vzgojeni drugače od prejšnjih generacij, z velikim poudarkom na otrokovih pravicah in njegovi varnosti.

Dejstvo je, da ne mislimo, da smo upravičeni do vsega in da ne “zabušavamo”. Smo najbolj aktivni v športih in neprestano podiramo rekorde v pridobljenih medaljah. Na listu najbogatejših ljudi je 10 predstavnikov moje generacije. Smo najbolj izobražena generacija do sedaj: Posameznik brez diplome skoraj nima kaj iskati v zahodnem svetu. Poleg tega se viša tudi izobrazba žensk; kar 57% ameriških študentk je predstavnic “nežnejšega spola”. Lansko leto je v Ameriki 61% maturantov opravljajo prakso, več kot polovica jih ni bila plačanih. Tudi pri nas večina mladih (sploh dijaki šolani na srednjih strokovnih šolah in študentje) poleg šolanja opravlja (velikokrat neplačano) prakso. Več kot 70.000 dijakov in študentov dela prek različnih študentskih servisov, mnogi pa ostanejo brezposelni, pogosto zaradi pomanjkanja prostih delovnih mest. Ne moremo trditi, da si mladi ne želimo delati. Problem brezposelnosti je problem, s katerim se aktivno sooča celotna Slovenija ter mnoge druge države po svetu. Spomnim se, ko je službo iskala moja mati, diplomirana arhitektka, z znanjem večih tujih jezikov. Prijavila se je na delovno mesto tajnice, za katerega je imela nekaj let izkušenj in bila je zavrnjena v kratkem pismu, v katerem se ji je delodajalec zahvalil za prijavo in razložil, da se je za to isto delovno mesto prijavilo več kot 500 oseb. Težko je biti izbran med toliko ljudmi, če si ravnokar diplomiran mladec, ki nima v primerjavi z ostalimi nič ali bore malo izkušenj. Težko je namreč biti izbran, tudi če imaš izkušnje. Ali res lahko krivimo današnjo mladino za pomanjkanje prostih delovnih mest in uničeno ekonomijo?

Stavek, ki ga ljudje tako radi ponavljajo z obtožujočim tonom, da danes večina mladih med 18. in 29. leti živi skupaj s starši, me vedno znova zbode. Najprej bi rada izpostavila, da je pojem “mladost” relativno nova zadeva in da se je pojavil samo v modernih družbah. V predmodernih družbah so poznali otroke in odrasle (primer tega so manj civilizirana plemena, kjer posameznik stopi iz dobe otroštva v odraslost z iniciacijskimi obredi in verjemite ali ne, na podoben način je to včasih potekalo tudi pri nas), mladostniki pa so se pojavili šele s podaljšanjem pričakovane življenjske dobe in podaljšanjem obveznega oz. pričakovanega šolanja. Kot sem že prej omenila, se ta doba z desetletji daljša, danes je diploma obvezna oprema vsakega človeka, kar tudi zakasni čas, ko je posameznik pripravljen stopiti na delovni trg in posledično tudi na svoje, ven iz kleti svojih staršev. Vsi ti dejavniki vplivajo tudi na našo pripravljenost oz. bolje rečeno nepripravljenost za začetek lastnega družinskega življenja. Nobena skrivnost namreč ni, da se starost, pri kateri se mladi poročajo, veča. Leta 1970 je bila povprečna starost mladoporočencev 23, danes je 30 let. Po nedavno izpeljanih anketah raziskovalnega centra Pew Research Center se kar 52% mladih Američanov želi poročiti, imeti dom in otroke, vendar jih ovira njihovo finančno stanje.

Spreminja pa se tudi naše ljubezensko in spolno življenje. Prepričana sem, da ste že kdaj slišali, da ima naša generacija pokvarjeno predstavo o tem, kako potekajo zmenki, kaj je prava ljubezen, koliko spolnih partnerjev je primerno imeti ipd. In res je, pogled na seks, ljubezen in romantiko se skozi čas spreminja, kar verjetno lahko pripisujemo vedno manjšemu vplivu vere (sploh krščanstva v zahodnih družbah). Poroka je bila včasih predvsem sklep določene finančne zveze med dvema posameznikoma, ki je vsakemu prinesla določene dobrine. Poroke kot politične in gospodarske poteze lahko vidimo tudi v kasnejši Evropi, prav na njih je rasla moč mnogih kraljevin. S širitvijo krščanstva pa opazimo tudi rast ideje o zvestobi in zmanjšanje odprtosti do seksualnosti. Ločitev, masturbacija, seks pred poroko – vse to je postalo prepovedano, neke vrste kruto kaznovan tabu. Šele sedaj, v zadnjem stoletju, se te teme spet odpirajo in postajajo bolj sprejemljive. Ločitev postaja popolnoma običajna, stigmatizacija ločenih oseb se zmanjšuje, bolj odprto govorimo o spolnosti, večajo se pravice žensk, vpliv cerkve pa pada (v Sloveniji naj bi bilo močno vernih samo 24% prebivalstva). Poroka se je iz zveze, sklenjene iz finančnih razlogov, spremenila v zvezo sklenjeno iz ljubezni. Razlog, zakaj je danes skoraj 50% možnosti za ločitev , ni to, da smo dandanes ljudje slabši, da nam ni mar za svoje otroke in da zveze prekinemo takoj po manjšem zapletu. Enostavno je ločitev postala bolj dostopna in sprejemljiva. Sprevideli smo, da se je lažje ločiti in začeti novo življenje, kot vztrajati v nesrečnem zakonu.

Zadnja tema, ki bi se jo rada (kratko in jedrnato zaradi že sedaj precejšnje dolžine članka) dotaknila, je tehnologija. Neumno se je slepiti s tem, da smo danes od tehnologije odvisni samo mladi. V Ameriki skoraj 100% oseb med 18. in 29. letom starosti uporablja internet, za petami so jim osebe med 30. in 49. letom starosti z 96%, na tretjo mesto pa pade 87% ljudi  nad 50. letom starosti. Ker tehnologija v taki ali drugačni obliki vpliva na skoraj čisto vsakega zemljana, se skupno soočamo z njenimi izzivi.

Res pa je, da ljudje nikoli nismo bili veliki oboževalci sprememb, ki se v današnji dobi dogajajo vedno bolj pogosto in hitreje. Če citiram pisatelja Douglasa Adamsa: “Odkril sem vzorec, po katerem ljudje sprejemajo novosti: vse, kar je bilo na svetu ob mojem rojstvu, je običajno in zame normalen način, po katerem stvari potekajo. Stvari odkrite med mojim 5. in 35. letom so revolucionarne, zanimive in mi lahko koristijo. Vse spremembe po mojem 35. letu starosti pa so v nasprotju z naravnim redom univerzuma.”

Tako torej zaključujem svoje pisanje v upanju, da moj trud ni bil zaman, da sem pomirila nekaj jeznih tet, razočaranih staršev, jeznih delodajalcev in da sedaj malce bolje razumete našo grozno generacijo, pa tudi svoje pomisleke o njej. Ne sekirajte se preveč, smo namreč še mladi.

Prispevek avtorice Olje Simčič Jerale je nastal v okviru 7. številke dijaškega časopisa Triper, ki je v posvečen temi: Identiteta. Link do celotne številke.

Triper je esejistično literarni dijaški časopis, ki ga izdajata KUD Pozitiv in Dijaški dom Ivana Cankarja iz Ljubljane. Časopis spodbuja kritično mišljenje ter širi splošno razgledanost in vedoželjnost. Mladi avtorji,  se refleksivno, na “esejističen način” lotevajo različnih tem, povezanih z njihovo percepcijo aktualnega družbenega dogajanja, umetnostjo, kulturo, potovanji in podobnimi temami, ki so pritegnile njihovo pozornost. Namenjen je tako dijakom kot tudi ostalim, saj osvetljuje sodobne in aktualne tematike, ter hkrati odraža  razmišljanja, poglede in stališča mladih, na svet, ki jih obkroža. 

Časopis je v celoti delo dijakov: od izbrane teme, prispevkov, grafične podobe, likovne opreme in priprave za tisk. Časopis nastaja procesno, skozi vodene razgovore, razprave ter skupno raziskovanje izpostavljene teme.

Vir in foto: Kulturno umetniško društvo POZITIV, Olja Simčič Jerale

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji