Intervju z Amnesty International Slovenija Vsaka kršitev in vsaka vrsta nestrpnosti je nesprejemljiva.

Kaselj06_1
31 mar2017
582

SLOVENIJA –  Ob izbrani mesečni temi “Mladi smo strpni” je uredništvo mlad.si pripravilo intervju z enim najmočnejših glasov za zaščito človekovih pravic, Amnesty International Slovenija. Amnesty International Slovenija že od leta 1988 opozarja na kršitve, izobražuje na področju človekovih pravic, lobira oblast in mobilizira ljudi. Povezuje okoli 10.000 članov in podpornikov, številne prostovoljce in prostovoljke ter majhno ekipo zaposlenih. V intervjuju boste izvedeli katere so metode, ki jih predstavniki AIS uporabljajo pri delu z mladimi, kaj je cilj Šole človekovih pravic, katero področje strpnosti je v Sloveniji najbolj problematično in zakaj je upoštevanje pravic vsakega posameznika temeljno vezivo vsake družbe.

 

Skozi svoje aktivnosti naslavljate tudi mlade, zakaj in kako uspešni ste pri tem?

Mladi so poglavitna ciljna skupina našega učenja človekovih pravic, saj se nam zdi pomembno dopolnjevati formalne kanale izobraževanja tudi z vsebinami človekovih pravic – in sicer ne le na abstraktni ravni, ampak tudi z njihovim aktualiziranjem. Tako si ves čas prizadevamo prepoznavati tematike, ki so v družbi aktualne (npr. pravice beguncev, boj proti diskriminaciji) ter za seznanjanje z njimi pripraviti inovativne, verodostojne in mladim prilagojene informacije. Naš namen pa ni le seznanjanje, učimo in vzgajamo za to, da bi mladi pridobili znanja in zgled tudi za svoj lastni angažma: ne le za to, da bodo znali zahtevati in braniti lastne pravice, ampak da tudi, da bodo znali spoštovati in se zavzemati za pravice drugih. Menimo, da smo pri tem uspešni, saj se število sodelujočih mladih v naših aktivnostih nenehno povečuje – in ne le število tistih, ki so udeleženi na delavnicah in predavanjih, ampak tudi tistih, ki samostojno sodelujejo v različnih akcijah za človekove pravice. Pri tem pa je zelo pomembna tudi vloga njihovih mentorjev in mentoric, ki jih na tej poti spodbujajo in včasih vodijo.

prenos

Amnesty International logo.

Zakaj  sta sprejemanje, neobrekovanje in pozitiven odnos do drugačnih drugih tako pomembna, ne le za posameznika, pač pa za družbo? Je družba zaradi tega (mešanja različnosti) bolj produktivna?

Sprejemanje drugih kot človeških bitij, ki so že zgolj s tem, ker so ljudje, upravičeni do svojih človekovih  pravic, je temeljno vezivo človeških družb. Diskriminacija, rasizem, sovraštvo do “drugačnosti” in podobni pojavi delujejo skrajno razdiralno na družbe; škoda je prizadejana na dveh ravneh: tako s konkretno kršitvijo kot tudi s posledicami te kršitve, tako na prizadetega posameznika kot na njegovo skupnost. Z odrinjanjem, marginaliziranjem, etiketiranjem določenih ljudi (ali pa celih skupnosti) se ustvarjajo napetosti in razdelitve, namesto da bi se energija vlagala v reševanje težav in legitimnih skrbi ljudi.

Sprejemanje drugih kot človeških bitij, ki so že zgolj s tem, ker so ljudje, upravičeni do svojih človekovih  pravic, je temeljno vezivo človeških družb.

Vaše društvo je vpeto v delovanje sorodnih društev po vsem svetu. Kakšne so razlike med sprejemanjem drugačnosti drugih v drugih državah v primerjavi s Slovenijo? Predvsem, kako se v tem razlikujejo mladi?

Žal o tem nimamo konkretnih podatkov, konkreten odgovor na to vprašanje bi terjal poglobljeno analizo – še zlasti, ker govorimo o veliko različnih tipih “drugačnosti”, pri čemer hitro zdrsnemo tudi na “spolzko” območje tega, kaj pa je “normalno” in/ali “standard?” Na splošno lahko ocenimo, da so družbe, ki omogočijo ljudem različnih osebnih okoliščin enakopraven dostop do dobrin in storitev ter enakost pri izobraževanju in dostopu do trga delovnih mest, takšne, v katerih se ljudje verjetno manj “obremenjujejo” z razlikami.

Leta 2015 smo dobili tudi slovenski prevod “Deklaracije o načelih strpnosti.” Kako nam pomaga v praksi in ali je v praksi zaživela? Prosimo tudi za kakšen primer dobre prakse uporabe ali primer slabe prakse ne-uporabe oziroma kršitve.

Prevod je bil pomemben tudi s tega vidika, da se da temu področju večjo pozornost, ni pa to edini uporaben dokument in tudi sam po sebi ne more razmer kot s kakšno magično palčko spremeniti na bolje. Kot vedno pri raznih deklaracijah in načelih je pomembno, da ne ostanejo črke na papirju, da se njihov duh in ukrepi prelijejo v prakso. Pri tem ima največjo vlogo vlada, ki je obvezana skrbeti za človekove pravice svojih prebivalk in prebivalcev, zlasti pa je v tej luči pomemben tudi izobraževalni sistem. Pomembno pa je tudi vedeti, da morajo pri spremembah sodelovati tudi ljudje, ki jih te stvari neposredno zadevajo. Če ponazorimo: zato, denimo, mi v Amnesty v okviru našega učenja človekovih pravic ne ponujamo kodeksa nenasilnega obnašanja, ampak delavnico, s pomočjo katere šole takšen kodeks izdelajo same in ga tudi uporabljajo v praksi.

V čem prepoznavate dodano vrednost projekta Šola človekovih pravic in čemu sploh ta projekt ter kakšni so rezultati in učinki?

Cilj Šole človekovih pravic je ustvarjanje kulture, kjer bodo človekove pravice razumljene, branjene in spoštovane.  V Amnesty International Slovenije zato že od leta 1999 v šolah in različnih organizacijah izvajamo številne brezplačne aktivnosti. Dodano vrednost projekta vidimo prav v izvajanju aktivnosti, ki so npr. so usposabljanje za učitelje in strokovne delavce o uporabi participatornih metod pri učenju o človekovih pravicah; brezplačne delavnice za šole o človekovih pravicah, beguncih, dostojanstvu človeka ter diskriminaciji in strpnosti; novičnik z novicami s področja učenja človekovih pravic in s predlogi za različne aktivnosti v razredu; izobraževalna gradiva, kot so priročniki, plakati, filmčki, igralne karte, predlogi za delavnice itd.

V projektu se z izobraževanjem in opolnomočenjem borimo proti diskriminaciji. Slovenski dijaki in študentje tako na delavnicah spoznavajo pasti stereotipov in diskriminacije, aktivnosti in predavanja pa izvajamo tudi na fakultetah, kjer se osredotočamo predvsem na primere diskriminacije v Sloveniji.

Učenje človekovih pravic deluje na dolgi rok in pogosto so učinki našega dela opazni takrat, ko z mladimi nismo več v stiku. Kratkotrajni učinki pa so merjeni po takojšnjih izvedenih aktivnostih in v mednarodnih evalvacijah. Rezultati pokažejo, da preko 41% mladih, ki aktivno sodelujejo v naših aktivnostih nadgradi in pridobi kompetence za uporabo spretnosti in znanja v prihodnosti. Kar 79,4% poroča, da bodo spet aktivni na področju človekovih pravic v prihodnosti.

Katere metode uporabljate pri delu z mladimi na področju strpnosti?

Pri delu z mladimi uporabljamo participatorne metode, ki vključujejo v aktivnosti prav vse posameznike. Namen participatornih metod je opolnomočiti tako posameznike, kot tudi skupine ali skupnosti, da bi razumeli svoje pravice, kot tudi aktivno sodelovali pri sprejemanju odločitev, ki jih zadevajo zaščito in uresničitev človekovih pravic.

Kako v svojih programih vključujete akterje mladinskega sektorja oziroma organizacije v mladinskem sektorju? Se odzovejo ali gre za premajhen delež družbenega segmenta?

Glede tega bi bili (samo)kritični: očitno je premalo učinkovitega povezovanja/integriranja dela različnih akterjev, zaradi česar se včasih zdi, da vsi vsak po svoje počnemo iste stvari. To samo po sebi ne bi nujna bila težava, a se zdi, da bi lahko s povezovanjem in izkoriščanjem znanj/izkušenj eden drugega lahko bili bolj učinkoviti.

Sovražni govor je v Sloveniji precej velik pojav. Tudi pri mladih kljub temu, da naj bi bili strpni, vseeno opažamo, da le niso tako strpno do drugačnih? Kje vidite problem oziroma ali zaznavate ta problem v Sloveniji?

Pri govoru, ki je strupen ali hujskaški, je zlasti težava, ker prihaja celo iz ust nosilk in nosilcev oblasti ter javnih osebnosti. Slednji, zlasti pa politiki, bi se morali zavedati svojega posebnega položaja in si ne dovoliti razdiralnih in/ali sovražnih izjav. Na splošno velja, da je dobro orodje še več govora: pozitivnega, ki se ne boji nasloviti legitimnih skrbi ljudi, a na način, ki ni sovražen. Tu je posebno pomembno tudi izobraževanje in osveščanje, vztrajanje pri resnici ter dosledno obsojanje strupene retorike. Lahko bi rekli, da je eden osrednjih namenov našega programa učenja človekovih pravic tudi to, da bi bili mladi opremljeni z znanji, ko bi znali sovražnosti prepoznati in jih tudi zavrniti.

Katero področje strpnosti je v Sloveniji najbolj problematično oziroma do katere ciljne skupine smo v Sloveniji najbolj nestrpni in zakaj?

V Amnesty se izogibamo razvrščanju kršitev človekovih pravic, torej tudi razvrščanju glede na nestrpnost: vsaka kršitev in vsaka vrsta nestrpnosti je nesprejemljiva. Opažamo, da se pogosto večja pozornost (in s tem porast sovražnosti) veže na posamezne zunanje okoliščine: v zadnjem letu in pol so bili to begunci in migranti. Okoli referenduma o družinskemu zakoniku so bili tarče hudih verbalnih zlorab predstavniki in predstavnice LGBT skupnosti (vključno z organizacijami, ki se zavzemajo za njihove pravice). Romi so tradicionalna “tarča” diskriminacije, pogosto pa so deležni nesprejemljivih opazk tudi predstavniki drugih narodnosti, zlasti z območja nekdanje Jugoslavije (kot migrantski delavci pa tudi hudih kršitev delavskih in človekovih pravic). Bojimo se, da seznam ni zaključen – znana aktivistka za človekove pravice islamske vere nam je tudi poročala o grožnjah in verbalnih napadih, ki jih priteguje s svojo osebo in delom.

 Vir in foto: Amnesty International Slovenija

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji