EVS izkušnja v Sloveniji

Renata na otvoritvi svoje razstave v MCP-ju
09 mar2017
96

SLOVENIJA – Tokrat nam je zapis poslala Renata Kovacs, 23 letna EVS prostovoljka, ki je svoje delo opravljala v Mladinskem centru Postojna.

Sem Renata Kovacs, triindvajsetletnica iz Romunije, ki sem zadnje leto kot EVS prostovoljka preživela v Sloveniji. Sodelovala sem v projektu »Difability Is not Disability«, ki ga je koordiniral Mladinski center Postojna, gostil pa me je Zavod Ars Viva. Namen projekta je bil povečati prepoznavnost koristnosti oseb s posebnimi potrebami in njihovih drugačnih sposobnosti in Ars viva, katerega poslanstvo je poiskati odgovore na vprašanja, povezana z enakimi možnostmi ter neodvisnostjo družbenih skupin, še posebno tistih, ki pri svojem vključevanju potrebujejo pomoč, je bila prava organizacija za izvedbo tega projekta.

Za prostovoljstvo sem se odločila zelo na hitro in pravzaprav nisem imela veliko časa premišljati, kakšna so moja pričakovanja, ko sem se že znašla v vasi Podcerkev, v Loški dolini. Zdelo se mi je, da sem prišla na konec sveta, in postalo me je groza, kako bom preživela cela dva meseca v tako majhnem kraju. A moji strahovi so bili nemudoma pozabljeni, saj me je v lepo obnovljeni domačiji pričakala nasmejana druščina, ki me je takoj vzela za svojo.

Prišla sem le za dva meseca, a na koncu mi je bilo tako lepo, da sem ostala celo leto. Lani sem končala študij vizualne umetnosti, smer dekorativna umetnost, zato sem neverjetno uživala v ustvarjalnih delavnicah, namenjenih otrokom, pa tudi ostarelim. Prvi mesec sem bila sama, potem pa sta se mi za dva meseca pridružila Lavinia in Silviu, prav tako prostovoljca iz Romunije, potem pa Kristina iz Estonije. Pri delu nas je usmerjal in nam svetoval Benjamin Žnidaršič, ki je navkljub temu, da je priklenjen na voziček, poln energije. Ne vem, kako uspeva opravljati vse svoje aktivnosti – je vodja Ars Vive, ki je v januarju svojo ponudbo nadgradila s prelepo urejenim hostlom,  hkrati pa ustvarja kot slikar, pesnik in pisatelj. Njegov primer je res navdihujoč…

V času, ki sem ga preživela v Podcerkvi, sem se naučila veliko novih stvari, od pirografije do restavracije lesenih predmetov, pomagala pa sem tudi pri delu s turisti in opravilih na polju. V lepem spominu mi bo ostal večer, ko sem z Lavinijo in Silviujem vaščanom predstavila Romunijo, njeno zgodovino, zanimivosti, običaje, zaključili pa smo z degustacijo romunskih jedi in vin. Prav tako je bilo zelo prijetno druženje z drugimi EVS prostovoljci, ki sem jih spoznala na usposabljanju, in so na moje povabilo preživeli vikend v Podcerkvi in njeni prelepi okolici.

V drugi polovici avgusta smo vse prostovoljke, ki smo delale na projektu, tudi tiste, ki jih je gostil Šent, pomagale koordinatorju projekta, Mladinskemu centru Postojna, pri organizaciji poletnega festivala »Zmaj ‘ma mlade«. Dogajanje je bilo pestro in čeprav smo imele polne roke dela, sem imela občutek, da sem na počitnicah. Festival se je vse prehitro končal in težko se mi je bilo posloviti od ostalih prostovoljk, ki so takoj zatem odšle domov – v Estonijo, Gruzijo in na Kosovo.

Jesen je prinesla nove spremembe, saj sem se preselila v Postojno, kjer sem vodila delavnice za otroke, ki obiskujejo Mladinski center Postojna, pa tudi za begunske otroke brez spremstva, ki so nastanjeni v Dijaškem domu SGLŠ Postojna. Še vedno pa sem se tudi pogosto vračala v Podcerkev in pomagala pri delavnicah v Ars Vivi. V Mladinskem centru Postojna pa sem tudi dobila priložnost, da pripravim svojo prvo neodvisno razstavo grafik, ki sem jo poimenovala »Jezik črt«. Na otvoritvi se je trlo ljudi in poleg dobrega sprejema mojih del, me je še posebej razveselilo spoznanje, da sem v času prostovoljstva pridobila toliko novih prijateljev… Po enem mesecu se je razstava preselila še v Ars Vivo, kjer bo razstavljena še nekaj časa po mojem odhodu domov.

Iz Slovenije odhajam močnejša, bolj samozavestna in vem, da čeprav mi v življenju ne bo vedno lahko, ne bom obupala in bom zasledovala svoje cilje. Moje delo z otroki s posebnimi potrebami, ostarelimi in otroki, ki so pred vojnim nasiljem sami pribežali v tuje okolje, me je naučilo, da vedno ostaja upanje in da se novega in neznanega ni treba bati, saj se v soočenju z njim krepimo in osebno rastemo. V Podcerkev in Postojno se kmalu spet vrnem na obisk k svojim prijateljem!

Renata Kovacs, EVS prostovoljka

Vir in foto: Zveza društev Mladinski center Postojna

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji