37 dni z Mariborom Blog EVS prostovoljke Sofije.

sofia
30 mar2017
456

MARIBOR – EVS prostovoljka Pekarne Magdalenska mreža Sofia Papatsimfa je v svojem blogu izrazila navdušenje nad toplim in prijaznim okoljem, ki ji ga ponuja Pekarna Magdalenske mreže. Slovence pa je opomnila, da ni samo po sebi umevno, vsak dan gledati drugačen sončni zahod.

Pekarna Magdalenske mreže.

Pekarna Magdalenske mreže.

Izven Grčije sem živela že prej, nazadnje v času Erasmus izmenjave, ki je trajala pet mesecev. Ta izkušnja je bila zelo drugačna, z drugačnimi motivi in pričakovanji, medtem ko bo moj EVS trajal dvakrat toliko, kar je zame nekaj vznemirljivega in strašljivega hkrati. Tega sem se zavedla šele, ko sem prispela v Slovenijo.

Zadnji meseci pred prihodom v Pekarno Magdalenske mreže so bili zame precej nenavadni, obenem pa sem v tem časovnem obdobju šla skozi različne stopnje prilagajanja in privajanja na skorajšnjo resničnost, razpeta med vznemirjenjem in nestrpno željo po raziskovanju dežele, za katero si nisem mislila, da bom kadarkoli živela v njej, do žalosti in melanholije zaradi slovesa od Aten, kraja, v katerem sem živela zadnjih šest let in bo zmeraj obdržal edinstveno mesto v mojem srcu ter tudi žalosti zaradi slovesa od prijateljev in družine … in nato znova nazaj do vznemirjenja in pričakovanja novih dogodivščin in izkušenj. Resnično pravi čustven vrtiljak!

Kaj se je zgodilo tekom teh 37 dni? Ker je moja EVS soprostovoljka Coline že podala dokaj podroben vtis glede organizacije in najinih obveznosti v njenih različnih programih, ne bom na dolgo tega opisovala še jaz. Želim pa še enkrat poudariti resnično toplo in prijazno okolje ter ozračje, ki nama ga nudi Pekarna Magdalenske mreže ter njene sodelavke in sodelavci, ki se trudijo, da se počutiva kar najprijetneje in čim bolj vključeno, saj bi bilo škoda, če tega ne bi omenila.

Resnično mi je všeč, da bova v tem času sodelovali v vrsti raznolikih aktivnosti ter bili v stiku z ljudmi različnih starostnih skupin in z različnimi potrebami. Izpostaviti pa želim nekaj, kar me je najbolj navdušilo in česar se zelo veselim – sodelovanje v programu Gledališča zatiranih.

Čeprav sem to metodo poznala že pred prihodom v Maribor, se ji do sedaj, razen kratkega sodelovanja z gledališčem v moji univerzitetni gledališki skupini, žal še nisem imela možnosti posebej posvetiti.

Spoznala sem, da sta angažirano gledališče in gledališče zatiranih načina gledališkega izraza, na katera se želim osredotočiti ter ju razvijati. To je proces raziskovanja nečesa novega, česar še ne poznaš ali ne pričakuješ, da zmoreš, obenem pa ves čas razmišljaš o tem, zakaj to počneš.

Ideja, da ni pravilnega in napačnega, da vsaka izvedba, vsako majhno dejanje in izbira, ki ju narediš, vpliva na druge; dejstvo, da en sam trenutek, podoba, izraz telesa lahko pove več kot sto strani; možnost, da lahko razmišljajo o svojih dejanjih iz širšega družbenega in političnega vidika in, kaj pravzaprav lahko storiš, da bi dosegel resnične spremembe okoli sebe.

Gledališče zatiranih je priprava na življenje in gre onkraj ozkosti klasičnega gledališča, ki se osredotoča na izvedbo in prilagajanje posameznice na zapisano besedilo (seveda ne pravim, da ne cenim “konvencionalnega” gledališča). Tudi klasično gledališče je težko in zahtevno ter mi je dalo zelo veliko, od obiskov gledaliških predstav pa do sodelovanja v skupini, čeprav na zelo amaterski način.

V vseh teh tipih gledališča lahko najdem nekaj resnično zanimivega. Vsi obsegajo nekaj umetniškega, čeprav služijo dokaj različnim namenom. Prvi prebuja čustva, nudi užitek in zadovoljstvo, da si se udeležila dobre in dodelane izvedbe, ki ti je vzbudila osebna občutja in povezave, in drugi, ki te sili, da si resnično del spremembe, ki jo lahko stori vsak izmed nas.

Čeprav bi lahko o teh vtisih govorila še in še, naj zaenkrat ostane pri tem.

Trenutek vzhičenosti: Maribor ima res lepe barve neba in neverjetno je, kako različni so lahko sončni zahodi vsak dan! Morda je za Slovence običajno gledati takšno nebo, a zame to ni samo po sebi umevno. Najverjetneje je onesnaženost zraka kriva, da v Atenah nimamo takšnih impresivnih sončnih zahodov, zato bom v njih uživala, dokler sem tu.

 Sofia Papatsimpa, EVS prostovoljka Pekarne Magdalenske mreže

Vir in foto: Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA, Pekarna Magdalenske mreže

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji