“Velika večina mladih v kulturi dela prostovoljsko.”

IMG_8690
21 feb2017
1,120

SLOVENIJA – V sklopu izbrane mesečne teme – Mladi in kultura, je uredništvo portala mlad.si pripravilo intervju z mag. Barbaro Polajnar, ki vodi skupino Gledališča zatiranih. Gre za metodo, ki se uporablja v gledališko-aktivistične, pedagoške in izobraževalne namene, kot orodje za doseganje socialne pravičnosti.

IMG_8681

Gledališče zatiranih.

Infopeka velik del svojega programa namenja kulturi. Kako mladi v sodelovanju z vami soustvarjajo kulturo?

Na različne načine, odvisno od posameznih aktivnosti oziroma dogodkov. Lahko kot obiskovalci, izvajalci ali aktivni udeleženci. Glede na raznolikost vsebin, ki jih pokrivamo in izvajamo na področju kulture, je to res popolnoma odvisno od posameznega dogodka/projekta/programa.

Ste mentorica gledališča zatiranih? Kaj je gledališče zatiranih?

Gledališče zatiranih je metoda, ki jo je v 60-ih letih v Braziliji pričel razvijati Augusto Boal. Pomembno je razumeti, da je takrat v Braziliji vladala diktatura in tako je sam pristop predstavljal odziv na takratni režim. Tekom časa je Boal pričel razvijati raznolike tehnike (časopisno gledališče, forumsko gledališče, zakonodajno gledališče, slikovno gledališče, mavrica želja …) glede na potrebne odzive družbenega sistema takratnega časa. Sicer gre za metodo, katere namen je dati glas tistim, ki ga nimajo ter spregovoriti o tematikah, o katerih se ne govori. Izpostavljati neenakosti razmerij moči v družbi med zatiralci in zatiranimi – torej,  kdaj, kako in kje zatiralec zlorablja moč v namene izkoriščanja in zatiranja Drugega, zatiranega, ki te moči nima ali mu je odvzeta.

Kdo lahko sodeluje z vami in kaj morajo mladi vedeti oziroma znati preden se vam pridružijo?

Gledališče zatiranih je namenjeno neigralcem (kot tudi igralcem), tako da kakršnokoli predhodno gledališko znanje ni potrebno. Vsekakor pa je s strani udeležencev in udeleženk zaželen duh po družbenih in sistemskih spremembah, kar je osnova delovanja gledališča zatiranih. Dandanes je namreč po mojem mnenju vse preveč posameznikov in posameznic, ki na gledališče zatiranih gledajo kot orodje za osebno in duhovno rast, kar je stvar novodobniške duhovnosti in NE gledališča zatiranih, ki je politično gledališče z aktivističnimi koreninami.

Kako se je oblikovalo in razvijalo področje gledališča v vaši organizaciji?

Na tem mestu bi želela omeniti Kulturno umetniško društvo Transformator, kjer izvajalci in ustvarjalci usposobljeni za mentorje v tehnikah GZ od leta 2010 širimo poslanstvo in metodo po različnih koncih Slovenije in v tujini (z delavnicami, predstavami, Ne-festivalom gledališča zatiranih ipd.). Povabilo v KUD Transformator za izvedbo delavnice v Mariboru  s strani Pekarne je prišla leta 2012. Tisto leto sem prvič izvedla krajšo delavnico v Infopeki, kar je bilo izhodišče za nadaljnjo delo in razvoj te metode v Mariboru. Leto kasneje sem v Infopeki organizirala delavnico gledališča zatiranih za ženske, kar je bila moja ciljna skupina v magistrski nalogi, kjer sem raziskovala moč in vpliv GZ za opolnomočenje žensk. S posameznicami iz delavnice smo ostale v kontaktu tudi po delavnici, z željo po nadgradnji, spoznavanju metode in pripravljanju predstave ter raziskovanju problematike neenakosti razmerij med spoli smo ustvarile gledališko-aktivistično skupino ZIZ ter k sodelovanju povabile tudi udeležence. Rezultat tega je skupina ZIZ, ki še zmeraj deluje kot pomemben kolektiv na področju alternativne in politično angažirane uprizoritvene umetnosti v Mariboru (pri delu naslanjajoč se na tehnike GZ) ter predstava Med dvema ognjema. V letu 2014 smo nadaljevali z rednimi srečanji z mladimi, ki so preko tehnik GZ raziskovali zakonodajno gledališče, tako pa se je vzpostavila tudi potreba po rednih srečanjih, ki jih imamo 1x tedensko. V letu 2014 in 2015 smo delovanje razširili tudi na mednarodno raven in organizirali trening v zakonodajnem gledališču za mladinske delavnice. V letošnjem letu nadaljujemo s srečanji vsak torek, od 18.00 do 21.00 v Vetrinjskem dvoru pod imenom ZiZ – zatiralci in zatirani in pod izvedbo skupine ZIZ.

CaravaNext-5

Barbara Polajnar.

Vodite delavnice Gledališča zatiranih, katere metode dela so ključne za uspeh?

Metodološko se gledališče zatiranih naslanja oz. črpa iz pedagogike zatiranih Paula Freira, kar v delo prinaša enakovreden odnos med gledalci in igralci na eni strani (zato uporabljamo termin gled-igralci – saj so vsi oboje v enem) ter mentorjev in udeležencev na drugi strani. NE gre torej za pristop učenec-učitelj, temveč recipročno, vzajemno in predvsem kolektivno soustvarjanje. Kar pa s seboj prinese tudi osnovni princip delovanja, ki je aktivna udeležba. Pretres v metodološkem smislu je najbolj viden predvsem na delavnicah, ki jih izvajamo v srednjih šolah. Srednješolce in srednješolke namreč najbolj presune dejstvo, da se ne morejo umakniti v kot in pasivno sodelovanje, obenem pa se jim odpre svet, kjer je možno razmišljati in delovati izven zacementiranih okvirjev. Dva temelja gledališča zatiranih, ki jih vedno znova predstavimo na delavnicah sta namreč, da je vse prav, kar pomeni, da ni nič narobe ter da s tem tudi pazimo nase in na druge.

Katere teme raziskujete skozi delo?

Od vsega začetka delovanja z metodo gledališča zatiranih vedno znova in iz različnih vidikov raziskujem  prevečkrat spregledano in samoposebi umevno  problematiko družbenega spola in neenakosti med spoli. Vedno znova me zmrazi, ko slišim, da danes na tem področju ni ničesar za spreminjati in da je ta boj stvar preteklosti. A to nikakor NE drži. Samo malce poglejmo naokrog ali pa preprosto v svoje življenje. Do sedaj smo na delavnicah ali s predstavami gledališča zatiranih raziskovali in izpostavljali tudi problematike priseljencev v Sloveniji, potrošništva in izkoriščanja delovne sile, delavske pravice in problem prekarnega dela, neizkoriščenosti praznih javnih prostorov in na drugi strani pomanjkanja prostorov za aktivnosti mladih … Kar je pomembno izpostaviti je to, da gre za raziskovanje sistemskih in družbenih oblik zatiranj, ki pa se ponazorijo skozi konkretne situacije in konkretne osebe preko relacije zatiralec – zatirani.

IMG_8642

Gledališče zatiranih.

Katere kompetence razvijajo mladi v okviru vaših aktivnosti?

Če naštejem le nekatere kompetence, so to zavedanje in razumevanje družbenih neenakosti na interaktiven, sodelujoč in vključujoč način, razvoj razumevanja, da razmerja moči v družbi niso dana oz. samoumevna in da jih lahko spreminjamo, razvoj kompetenc za skupnostno dela (community work) in aktivno udeležbo, razvijanje raznolikih orodij komuniciranja in vzpostavljanja dialoga,  spoznavanje načinov skupnega soustvarjanja in sooblikovanja gledališča kot razumljivega medija,  razvijanje desenzitivinosti in samozavesti za javno izražanje, spoznavanje in uporaba telesa kot orodja za (samo)izražanje, komuniciranje in doseganje sprememb.

Ste mlada mag. kulturologije, performerka, pedagoginja in producentka. Kakšen je položaj mladih danes v kulturi? Katero področje vas najbolj skrbi?

Velika večina mladih v kulturi dela prostovoljsko, tudi sama mnogo projektov delam prostovoljsko. Večji problem od tega pa je prekarnost, ki je prihodnost prevelikega deleža mladih  – ne samo v kulturi.  Prekarnost kot oblika zaposlovanja prinaša srhljivo negotovost vsakdana kot tudi prihodnosti na več nivojih, obenem  pa od (samo)zaposlenega zahteva fleksibilnost, dosegljivost vedno in povsod ter multipraktičnost.

Ne morem reči, da me bolj skrbi eno področje od drugega ali drugih.  Kot lahko vidimo, lahko Ministrstvo za kulturo ukine katerikoli poklic kadarkoli z za njih utemeljenimi argumenti, ki ne vzdržijo. To, da delam kot performerka, pedagoginja in producentka pa govori prav o prej omenjenem problemu – biti na več koncih istočasno za zagotovitev ‘dostojnejšega’ načina življenja je temelj prekarnosti.

Kaj je ključno? Da so vsebine namenjene mladim ali da mladi to vsebino posredujejo?

Pri gledališču zatiranih tematike, ki jih razvijamo in se oblikujejo izhajajo iz mladih. Pri predstavah gledališča zatiranih je ključno uporabljati zgodbe ‘iz prve roke’. Torej, iz lastnih izkušenj ali neposredne povezanosti z njimi.  V primeru delavnic, predvsem teh, ki jih imamo v srednjih šolah pa je ključno ozaveščanje mladih o aktualnih problematikah na za njih drugačen in vključujoč način (nazadnje smo s Pekarno na srednjih šolah izvajali delavnice GZ na temo Kje so tvoje meje? In odpirali problematike nestrpnosti, diskriminacije in stereotipov o priseljencev in beguncev).

Kaj gledališče zatiranih pripravlja v 2017?

V Mariboru kot že rečeno vsak torek potekajo redna srečanja po tehnikah GZ, ki bodo trajala vse do junija. Tekom rednih srečanj bodo mladi izvedli forumsko predstavo, direktne akcije v javni prostor ter zagotovo še kakšno interaktivno obliko  javne predstavitve ali produkcije. Sicer pa KUD Transformator v sodelovanju s Pekarno Magdalenske mreže in Zavodom BOB julija  organizira že peti mednarodni Ne-festival gledališča zatiranih, kjer se bodo predstavile  produkcije po metodi GZ iz vseh treh omenjenih organizacij ter seveda še vse tiste organizacije, skupine ali posamezniki in posameznice, ki bodo želeli_e soustvarjati letošnji Ne-festival.

Vir: uredništvo mlad.si

Foto: Matej Kristovič

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji