Privlačijo jo gore, predvsem Himalaja

andreja sterle
15 feb2017
237

SLOVENJ GRADEC – Andreja Sterle Podobnik, zmagovalka ultramaratona okrog najvišje gore sveta in Slovenka leta 2016 je v Slovenj Gradcu pripovedovala, kako je na zahtevni tekmi v Nepalu premagala sama sebe in tudi vso žensko in moško konkurenco. Bistvo rekreativnega športnika je, da uživa v tem, kar počne.

MKC Slovenj Gradec.

MKC Slovenj Gradec.

Konec januarja je svetovna prvakinja v etapnem teku okrog Mount Everesta The Everest Trail Race, ultramaratonka Andreja Sterle Podobnik, postala Slovenka leta po izboru bralcev revije Jana. Manj kot mesec dni kasneje pa je v organizaciji Andreje Štekl, Sama Cokana in MKC Slovenj Gradec, predstavila svojo nepalsko zgodbo Slovenjgradčanom.

V Mladinskem kulturnem centru na Ozarah je Andreja Sterle Podobnik zbranim pripovedovala o svojem doživetju ekstremnega 6-dnevnega 160 kilometrov dolgega teka, kjer se je urno premikala po skalnatem terenu na nadmorskih višinah med 2000 do 4200 metrov. In prav višina naredi tekmo edinstveno. Opisala je svoje občutke med tekom v gorah tako zelo visoko pod nebom: »Razlika se začne pri 3000 m nadmorske višine. Za funkcioniranje telesa je potreben kisik. In ko ga telesu primanjkuje – stopnjuje se z vsakim kilometrom više -, se na nekih 3000 metrih začneš počutiti težak 200 kg, v glavi te začne tiščati, na čelu začneš nekaj čutiti, srce ti drugače utripa. Če hočeš doseči nek ugoden rezultat, moraš teren premagovati hitro, zato te občutke čutiš še močneje. Če bi se premikali počasi in se razlikam sproti prilagajali, bi bilo lažje, vendar tu, ko tečemo, ko se hitro premikamo, ni aklimatizacije.«

Tekmovalci na tem maratonu tečejo po skalnatih poteh, ki nenehno vodijo gor in dol. V novembru je tam sicer sušno obdobje, ponoči pa se spustijo temperature na od -10 do -15 stopinj Celzija, tako da za spanje, regeneracijo med tekmo ni dobrih razmer. »Večkrat sem se vprašala, koliko moči mora imeti človek v sebi, tudi v glavi, da gre skozi vse to, kajti tri dni je to kot tekaška tema, pokaže se fizična pripravljenost, od četrtega dne dalje pa dela samo še glava, kajti fizično si res že utrujen in je važno samo še, koliko je tvoja želja v resnici velika, kolikšna je motivacija in koliko imaš povezana glavo in telo med sabo. Resnično premagaš sam sebe, greš čez tisto mejo, ko ne moreš več, pa zmoreš.

Tekma traja 6 dni, organizator te vsak dan zbudi ob 5h zjutraj. 65 tekmovalcev je sčasoma razporejenih po celi progi. Sam si s sabo,« pripoveduje.

V pogorju Himalaje je pretekla 160 kilometrov in vsak dan v mrazu, vetru ter v zraku z malo kisika premagala več kot 29 tisoč metrov višinske razlike. Včasih je pred sabo videla le neizprosno strmino, ki ne popušča, in občutila noge, ki ne morejo počivati v nobenem trenutku, dihanje, ki je vedno težje, mraz in veter, ki sta vse močnejša, ter na koncu utrujenost, ki se polašča telesa. Britanko, ki je zasedla drugo mesto, je prekašala za tri ure.

Nekateri slovenski mediji so o njej nepravilno poročali, da doma ni niti povprečna rekreativka, v teku okrog najvišje gore sveta pa je kot za šalo pometla s konkurenco in zmagala. Resnica pa je, da je bila na tekmi okrog Mount Everesta edina ljubiteljska športnica, vse druge udeleženke in udeleženci pa so bili profesionalni športniki. V Slovenj Gradcu je povedala tudi, da je predana športu – teče na dolge proge in ima doma že kar nekaj medalj in pokalov. Za novembrski podvig v Nepalu pa se je ekstremno pripravljala.

Privlačijo jo gore, predvsem Himalaja, v prihodnosti bo šla na vrh Mount Everesta. Občuduje ljudi, ki živijo tam. »To so kraji, kjer se počutiš dobro, začneš čutiti samega sebe, nimajo elektronskih medijev in druge navlake,« še pove.

Je podjetnica in mati dveh otrok, a za še eno svojo ljubezen, tek, vedno najde čas:  »Bistvo rekreativnega športnika je, da uživa v tem, kar počne, če pa pride še medalja, je to še toliko bolje. Za vse svoje strasti najdem čas zgodaj zjutraj ali zvečer ali pa si čez dan tako razporedim delo, da lahko tudi tečem.«

Tudi deželo, po kateri je tekla ta svoj zmagoviti ekstremni ultramaraton, je ohranila v prelepem spominu. V Nepalu domačini s to tekmo živijo. »Ljudje so prijazni, veseli, navdušeni. Ko tečeš že višje, greš tudi skozi kakšno vas in ljudje so presrečni, ko prideš. Vsak te pozdravi, te pogleda v oči, se nasmeje in kar žari. Če bi se tekmovalec ustavil, bi ga domačin verjetno kar objel. S tega vidika mi je ta tekma pustila občutke, da je možno živeti tudi z minimalnimi stvarmi in da smo mi ena razvajena civilizacija,« je Slovenka leta 2016 Andreja Sterle Podobnik zaključila razgovor.

Najmanj 85 zbranih na prireditvi v MKC-ju z gostjo Andrejo Sterle Podobnik se je domov vrnilo zelo zadovoljnih.

MKC Slovenj Gradec

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Novice

Sorodni članki

Avtorji