Intervju z Anito Tolić

intervju-anita
16 dec2016
642

SLOVENIJA – Objavljamo intervju z Anito Tolić, sodelavko Inštituta za delavske študije. Predavanje “Položaj prekarnih delavk pri načrtovanju družine” v okviru cikla predavanj Rosine šole delovskih pravic za mlade

Kdaj te je tema prekarnih delavk začela zanimati?

Že v prvem letniku faksa sem se ne le teoretsko, ampak tudi aktivistično angažirala. Takrat je bil problem z ministrom Zupanom in poskusom vpeljave šolnin. Tedaj smo na Filozofski fakulteti v Ljubljani protestirali, zasedli fakulteto in vzpostavili t. i. avtonomno tribuno kot nek kolektiv študentov, ki se bori proti privatizaciji javnega šolstva. Tisto je bil takšen moment aktivacije. Od takrat sem aktivna tako na teoretskem kot na aktivističnem področju in se ukvarjam z vprašanjem dela predvsem iz marksistične perspektive ‒ teoretsko ‒ in iz socialistične ‒ politično. To sta perspektivi, skozi kateri presojam različne družbene fenomene.

Ali pri svojem delu srečuješ zgodbe žensk, ki so v opisani situaciji?

Definitivno v vseh teh letih, prej kot študentka, vmes že zaposlena preko pogodbe za določen čas, imam sama tovrstne izkušnje, saj sem bila zaposlena v prodajalnem sektorju. Po definiciji prekarnost predpostavlja osnovno negotovost za razliko od dostojnega dela oziroma zaposlitve za nedoločen čas, ki zagotavlja vse socialne pravice, ki iz take zaposlitve izhajajo. Pri delu za določen čas, pri projektnem ali začasnem delu ali delu za polovični delovni čas te gotovosti definitivno nimaš. Torej ti je kakršnokoli dolgoročno načrtovanje prihodnosti onemogočeno. Tudi načrtovanje družine. Sama sicer še ne razmišljam o tem, ampak poznam precej primerov (osebno in tudi preko študija) žensk, ki se le na videz odločajo svobodno. Zakaj na videz? Ker dejanske izbire ni. Če si ekonomsko odvisna oseba, ne le kot prekarka, ampak recimo da nimaš zaposlitve, da jo težko dobiš, kar je danes definitivno primer, je pa tvoj partner zaposlen, ne glede na odnos, ki ga s partnerjem imaš, ne glede na to, ali je to tvoje idealno življenje, ki si ga predstavljaš, je marsikatera prisiljena vztrajati s tem partnerjem, zato ker je to edina oblika gotovosti, ki jo ima. Vztrajanje pri nekih odnosih, načinu življenja, ki ni optimalen, ampak edina izbira, je definitivno regresija oz. pokazatelj, da ekonomska neodvisnost ni več dosegljiva.

Se pravi, da je ta zgodba kar tvoja …

Jaz sem en primer, zato ker sem ženska, zato ker sem diplomirala nedavno. Najbolj cinično mi je to, da študentom očitajo, da so večni študenti, da študirajo do onemoglosti. Pri tem pa najverjetneje namerno, ker drugače ni dovolj močna ideološka manipulacija, izpuščajo neke pomembne dejavnike. Študentska napotnica je neki način, ki ti omogoča, da prideš do vsaj osnovnega načina za preživetje oziroma je fleksibilna do te mere, da lahko skačeš iz enega lokala v drugega, kot natakarca na primer, in dobiš službo. Zato vztrajaš, kolikor se le da, da izkoristiš to študentsko pogodbo. Po drugi strani pa te to delo ovira pri študiju, študij je zato podaljšan in diplomiraš kasneje. Ko končno diplomiraš, pa se znajdeš na trgu brezposelne delovne sile, ki neuspešno išče (do dve leti za ženske in moške) prvo zaposlitev.

Kateri je prvi korak k izboljšanju položaja žensk?

Glavna rešitev je definitivno v kolektivni politični akciji. To pa predpostavlja politično opismenjevanje in terensko delo, kar pa v teh pogojih ni lahko. Težko je predvsem zaradi tega, ker je ideja individualizacije zelo močna. Vsak se čuti odgovornega za svoj položaj, ne vidi smisla v kolektivnih akcijah. Sindikati poročajo o vedno manjšem številu članstva. Verjamem, da nekdo, ki živi na minimalcu za tistih 10 €, ki naj bi jih plačal sindikatu kot članarino, raje privošči svojim otrokom kakšno stvar več. Dolgoročni trend je, da se atomiziramo oziroma individualiziramo kot posamezniki in s tem izgubljamo na moči. Težko je potem pristopiti do posameznikov, ki so internalizirali ideologijo individualizma in ne verjamejo v kolektivno akcijo, jo razumejo bodisi kot preteklo izkušnjo bodisi kot prodajanje receptov, ki naj ne bi bili več veljavni za trenutne razmere,ker vendarle velja, da sem jaz kriv, ker nisem dovolj naredil za svojo boljšo situacijo.

Če bi v želji svetovati oziroma izobraziti mlade prekarke, tem morala svetovati naj preberejo eno knjigo, članek, študijo ali spletno stran, kaj/katera bi to bila?

O, zanimivo vprašanje, ker se mi definitivno pojavi plejada predlogov. Ampak če moram priporočiti eno zadevo in sva v Sloveniji, kjer gre za zelo specifičen položaj zaradi naše zgodovine in obnove kapitalističnega produkcijskega načina, ki se odvija od leta ’90 naprej, bi definitivno priporočila delo Lilijane Burcar, letos izdano knjigo. Je prvo delo, ki res v širino in temelje obdela problem položaja žensk – retradicionalizacijo vloge žensk, repatriarhalizacijo družbe kot take. Definitivno čtivo, ki bi ga bilo smiselno in vredno prebrati.

Intevju izvedla Maja Repina, prostovoljka MISC INFOPEKA

Vir in foto: Pekarna Magdalenske mreže, Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji