Evropska solidarnostna enota Priložnost za mlade ali preusmerjanje pozornosti?

svica-300x225
27 dec2016
440

EVROPA – Na začetku decembra je Evropska komisija predstavila idejo o Evropski solidarnosti enoti, ki naj bi navdušila vse mlade, saj nam bo omogočila, da izrazimo svojo solidarnost doma ali po širni Evropi.

Gre za program, ki mladim omogoča opravljanje od dvomesečnega do dvanajstmesečnega prostovoljnega dela v lastni ali tuji državi, na področju, ki zahteva medčloveško solidarnost.
Pravijo, da bodo od nas »pričakovali naslednje naloge:

• pomoč pri gradnji šole ali doma skupnosti, ki ga je poškodoval potres;

• pomoč novo prispelim prosilcem azila;

• čiščenje podrastja v gozdovih, da bi preprečili požar;

• delo z invalidi.

enota

EVROPSKA SOLIDARNOSTNA ENOTA

– je to priložnost za mlade ali preusmerjanje pozornosti, ker Evropska komisija ne zna nasloviti problemov mladih?
– gre za dejansko ustvarjanje solidarne družbe ali zgolj za drobtinice, da nam ne bi bilo treba oblikovati socialne države?

Prostovoljci za svoje delo ne bodo plačani, zato pa bodo imeli pokrite nekatere stroške, odvisno od programa financiranja EU.
Prostovoljstvo je izjemno pomembno in ga tudi na Sindikatu Mladi plus podpiramo. Udejanja vrednote, ki so še kako pomembne v današnjem času in temelji na nesebičnemu delovanju, s katerim ne pomagamo zgolj tistim v stiski, temveč se tudi kot prostovoljci osebnostno razvijamo.
Problem pa nastane, ko država in evropska skupnost od nas pričakuje, da bomo prostovoljno opravljali naloge, ki bi jih morala opravljati država. Da celotni solidarnostni sistem skupaj s socialno državo sloni na plečih prostovoljcev, njihovih zmožnostih, dobri volji, času in sredstvih, ki jih imajo kot posamezniki ali organizacije. Program bo sicer nudil določeno podporo in povračilo določenih stroškov, vendar pa s tem glavni problem vseeno ni rešen. To je, da solidarnost, enakost, dostojanstvo in dostop do osnovnih socialnih pravic ni sistemsko zagotovljen, kar je sicer naloga (socialne) države in temelji na človekovih pravicah.

Verjetno se vsi strinjamo, da je še kako potrebno poskrbeti za vsa področja, ki so jih našteli pri Evropski komisiji. Vendar pa je pri vsem tem sporno predvsem to, da je Evropska komisija pozabila, da je to predvsem njena naloga in naloga držav članic, ne pa nujno civilne družbe in posameznikov oziroma v tem primeru mladih.

Kdaj smo se sprijaznili s tem, da za zagotavljanje delovanja šol ni več potrebna država, ampak je to odvisno od dobre volje prostovoljcev?

Evropska komisija svojo idejo utemeljuje z besedami, da si mladi želimo biti solidarni in pomagati in da nas zanimajo zadeve, kot je denimo naslavljanje družbenih problemov. Vse to drži. Mladi smo odzivni in nas še kako moti, da se v družbi soočamo z nemalo problemi in pomanjkanjem solidarnosti. Vendar pa je tu treba vseeno opozoriti, da se zavedamo tudi, da je to tudi naloga države. Mladi gradimo šole in pomagamo v begunskih taboriščih, ker situacijo prepoznavamo kot krivično. Ker se nam zdi nesprejemljivo, da otroci nimajo dostopa do šol ali da ljudje nimajo zagotovljenih človekovih pravic. Mladi beguncem v blatnem begunskem taborišču ne delimo hrane, odej in oblek zato, ker bi bili tako zelo navdušeni nad tovrstnim delom, temveč zato, ker tega NE stori država. Ker vi – draga Evropska komisija in država – tega niste sposobni in ker se vam to ne zdi dovolj pomembno. In zato moramo to delati mi. Vendar pa, če vprašate nas, bi vseeno raje videli, da tudi vi v takšnih primerih prevzamete del odgovornosti.
Vendar pa vzpostavljanje takega sistema, kot je ESE, to ni. Evropska skupnost in države članice bi morale narediti veliko več na tem področju, kot je vzpostavljanje »solidarnostnih enot«, znotraj katerih delajo mladi prostovoljci.

Predvsem pa se je treba vprašati tudi, zakaj sploh pride do situacij, ki kličejo po uvedbi posebnih solidarnostnih enot. Ali ni ravno Evropska komisija s svojimi varčevalnimi ukrepi prispevala k temu, da se je položaj ljudi poslabšal? Da ni več vlaganj v področje izobraževanja in sociale? Ali ne nosijo ravno Evropska komisija in države članice EU velikega deleža odgovornosti, ko govorimo o naslavljanju t. i. begunske krize, predvsem v smislu zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic, postopkov za pridobitev azila itd.? Na drugi strani pa lahko države članice vseeno samovoljno gradijo žičnate ograje in zidove? Kaj se dogaja? Države gradijo zidove, postavljajo žičnate ograje, nimajo urejenih osnovnih bivanjskih razmer za begunce, kršijo človekove pravice, ne zagotavljajo primernih postopkov za pridobitev azila itd. ampak mladi pa naj bomo potem edini, ki pokažemo solidarnost z begunci in jim pomagamo. Ne glede na to, da gre za posledice neustrezne politike Evropske komisije.

Zveni hinavsko, kajne?
Program bo sicer nudil določen podporni sistem in pokril del stroškov, ki jih bodo imeli prostovoljci in organizacije s svojim delom, vendar pa lahko s tovrstnimi nezadostnimi rešitvami še poslabšamo položaj, v katerem smo trenutno mladi v Sloveniji in v Evropi. Glede na trenutni opis ESE se namreč sprašujemo, če ne bo program predvsem vplival na razširitev negotovosti med mladimi, na nadaljnji razmah prekarnih, začasnih oblik dela, ki, kjer bo šlo za prostovoljno delo, ne bo niti plačano.

Izkoriščanje prostovoljcev ali dejansko tudi plačilo za opravljeno delo?

V opisu ESE sicer pravijo, da pri tem ne bo šlo za izkoriščanje prostovoljcev, temveč bo mogoče znotraj sistema opravljati tudi različne »poklicne dejavnosti«. To pojasnjujejo kot: »Sklop poklicnih dejavnosti bo mladim ponudil priložnost za zaposlitev, delovno prakso ali vajeniško delo v različnih sektorjih, ki se ukvarjajo s solidarnostno naravnanimi dejavnostmi in potrebujejo zelo motivirane mlade ljudi s socialnim čutom.«
Vendar zelo dvomimo, da bo program vodil v večje zaposlovanje in plačano delo. To je bil namreč že namen sheme Jamstvo za mlade (shema Evropske komisije Youth Guarantee oziroma Pobude za zaposlovanje), s katero naj bi odgovorni zmanjšali brezposelnost mladih. Težko govorimo o učinkovitosti sheme, saj je brezposelnost mladih na evropski ravni še vedno velik problem, za neuspeh pa lahko krivimo tudi Evropsko komisijo, ki ni zagotovila dovolj sredstev za implementacijo ukrepov, v zadnjem letu pa jih je še celo zmanjšala.

Zato je smiselno opozoriti, da se cilji ESE prepletajo s cilji sheme Pobude za zaposlovanje mladih, to pa lahko pripelje do tega, da se bodo redna delovna mesta nadomeščala s prostovoljstvom oziroma z drugimi kratkoročnimi oblikami dela, kar bo samo še povečalo prekarnost med mladimi, s tem pa tudi nezmožnost mladih, da se osamosvojijo in postavijo na lastne noge.

Prav tako je napak metati različne oblike dela v isti koš, ne da bi bili zraven pozorni na podrobnosti. Pripravništvo je namreč (vsaj v Sloveniji) namenjeno predvsem za opravljanje reguliranih poklicev, znotraj katerih je treba za pridobitev strokovnega naziva opraviti pripravništvo. Tudi trajanje pripravništva je zakonsko definirano. Predvsem pa je zanimivo, da v Sloveniji, tudi ko gre za evropska sredstva, trenutno ni dovolj denarja za financiranje plačanih pripravništev. Zato se sprašujemo, zakaj ne bi denarja Evropske komisije in države namenili tudi celostnemu reševanju pripravništev na področjih, kjer so pripravništva obvezna. Tudi v to se namreč ne vlaga dovolj, zaradi tega pa se mladi v današnjem času znajdejo v težkem položaju.

Nadalje, zakonski okvir za vajeništvo v Sloveniji sploh še ni sprejet. Predvideno je, da bo vajeništvo mogoče opravljati le v določenih poklicih, ki večinoma niso povezani z naslavljanjem solidarnosti, temveč gre bolj za deficitarne poklice.

Nejasen pojem je tudi sama delovna praksa. V določenih izobraževalnih programih v Sloveniji je praksa obvezna, vendar pa zakonsko ni predpisano, da mora biti plačana. Kaj torej Evropska komisija sploh razume pod »delovno prakso« in ali bo res plačana, ali jo bodo omogočili le tistim, ki jo morajo nujno opraviti, ali pa jo bodo samovoljno razširili še na druga področja in s tem povečali prekarne oblike dela?

Narobe je, da odgovorni želijo povečevati prekarnost in širiti atipične oblike dela na različnih področjih. S tem mladim na dolgi rok delajo medvedjo uslugo.

Predvsem pa dvomimo, da bo šlo v večini primerov za zaposlitve in plačane službe, temveč bo veliko večji odstotek tistih, ki bodo delali prostovoljno. Zato, da pridobijo »neprecenljive (delovne) izkušnje«. Prostovoljstvo spodbujamo, vendar ne na račun mladih, ki morajo opravljati naloge (socialne) države.

Financiranje multinacionalk za »solidarnostne projekte« ?

Pri navedbi, kdo lahko vodi tovrstne zadeve, je krog upravičencev velik. Piše, da »Projekte evropske solidarnostne enote lahko vodijo različne organizacije, denimo vladne organizacije, občine, nevladne organizacije in podjetja. Različna bo tudi njihova velikost, od velikih multinacionalk do majhnih nevladnih organizacij, ki delujejo v lokalni skupnosti.«

Smiselno je seveda podpirati organizacije in društva, ki svojim prostovoljcem težko nudijo vso potrebno podporo ali pa sami nimajo dovolj sredstev za zaposlitve. Toda kako naj bi pa podpirali multinacionalke? So te res najprimernejši upravičenec za dodatna sredstva? Ali res nimajo drugih možnosti postati solidarne, razen da jim to omogoči prav Evropska komisija?
Če bi res želeli okrepiti dejavnosti na področju solidarnosti, predlagamo, da se začne financirati zaposlovanje v nevladnem sektorju in strukture, ki se s tovrstnimi temami strokovno ukvarjajo ter imajo tudi potrebna znanja za tovrstno delo. Vendar ne na način, ki nadomešča naloge socialne države. Država in Evropska komisija morata biti prvi, ki zagotavljata ustrezne socialne politike.

Prelaganje bremen družbe na brezposelne

Zdi se, da so Evropska komisija in države članice breme naslavljanja največjih družbenih izzivov današnjega časa preložile na (brezposelne) mlade. Visoka brezposelnost mladih je dejstvo, vendar pa odgovorni ne želijo vlagati v zaposlovanje, ker še vedno izvajajo varčevalne ukrepe, zato naj mladi delajo zastonj. Ker imamo ‘begunsko krizo’, ki je odločevalci ne želijo nasloviti sistemsko, sprejeti beguncev in vložiti sredstev za urejanje njihovega položaja, naj jim prostovoljno pomagajo mladi. Ker se starost prebivalstva povečuje in nimamo sistema, ki bi zagotavljal oskrbo starejših, naj se z njimi družijo in jim pomagajo mladi. Saj so tako ali tako brezposelni in imajo čas.
In ob vsem tem se lahko vprašamo tudi, kdo je solidaren z mladimi brezposelnimi? Ali je Evropska komisija naredila kaj bistvenega k izboljšanju brezposelnosti mladih, ali so države pripravile kakovostne sheme Jamstva za mlade, ki rešujejo brezposelnost na dolgoročen način? Kako je v resnici olajšan prehod mladih iz izobraževanja na trg dela, iz otroštva v odraslost in v samostojnost? Zdaj moramo mladi poleg svojih eksistencialnih problemov reševati še vse ostale izzive družbe.

In zakaj sploh je Evropska solidarnostna enota (ESE) namenjena samo mladih? Zdi se, da celotna evropska skupnost in države članice res ne vedo, kaj naj naredijo z nami. Ker ne znajo reševati brezposelnosti, ker je shema Jamstvo za mlade neuspešna (kakšna pa naj bo, če se vanjo finančno ne vlaga in se sredstva zanjo zmanjšujejo), ker je prek varčevalnih ukrepov omejeno zaposlovanje in ker odločevalci ne znajo in se ne želijo soočiti z realno situacijo, je očitno najlažje vzpostaviti nekaj takega, kot je ESE.
Za mlade to pomeni še več težav; kot »full-time« prostovoljec težko plačuješ račune, težko si ustvariš družino in se odseliš od staršev. Prav tako težko načrtuješ svojo karierno pot.

Spodbujanje solidarnosti je nujno in še kako potrebno

V današnji družbi, ko so prevladali stereotipi, sovraštvo do drugačnih in pehanje za osebnimi sebičnimi interesi, je nujno spodbujati solidarnost in pomoč tistim, ki so je potrebni. Treba je tudi vlagati v prostovoljstvo, v programe, ki omogočajo tovrstne dejavnost in v mlade, ki smo lahko ključni akterji prostovoljstva in sprememb v družbi.

Vendar pa je trenutna shema ESE še zelo pomanjkljiva, zato lahko z napačnim pristopom naredimo več škode kot koristi.
Jasno je, zakaj je Evropska komisija prišla na dan z idejo o Evropski solidarnosti enoti. Ne zanikamo, da so odgovorni verjetno imeli tudi dobre namene: ob naraščanju populizma, ob vzponu ekstremne desnice, potem ko se evropska skupnost sooča z notranjo krizo in po porastu evroskepticizma, po Brexitu in t. i. begunski krizi, je treba odreagirati.

Vendar pa je Evropska komisija s predlaganim programom pozabila del odgovornosti prevzeti nase. Pozabila je na to, da je zaupanje v evropske institucije manjše predvsem zaradi netransparentnih postopkov, neprimernih odzivov na finančno krizo in na množični prihod beguncev v Evropo in na splošno, ker se evropska politika ne zna približati ljudem in pred sabo nima celostne slike. Žal je s predlogom ESE ponovno naredila ravno to. Brez pravega dolgoročnega načrta so sprejeli program, v snovanje katerega niso bili vključeni vsi relevantni akterji na nacionalnih in evropskih ravneh, program, ki poraja več vprašanj kot odgovorov. Program, ki zbuja vtis, da gre za gašenje požara, ne pa za konkretno naslavljanje vzrokov. Program, ki zbuja vtis, da smo mladi samo orodje za takšne in drugačne programe, ne moremo pa resnično sooblikovati družbe in v njej najti svojega mesta ter postati avtonomni.

Za zaključek: draga Evropska komisija, mladi bomo še naprej prostovoljci. Še naprej bomo solidarni in bomo pomagali tistim, ki so v stiski. Vendar pa vseeno pričakujemo, da prevzamete odgovornost. Da se na evropski in nacionalni ravni začne širša debata o pomenu socialnih pravic, socialne države in položaju ljudi. Da se pride do oblikovanja konkretnih socialnih politik, v katere se dejansko tudi vlaga. In da vsi skupaj poiščemo rešitve tudi za naslavljanje izzivov mladih, ki bi v prihodnosti želeli živeti v bolj solidarni družbi in so za to pripravljeni tudi veliko narediti. Vendar pa resnično ne želimo, da nas še naprej obravnavate kot izgubljeno generacijo in si nas podajate naokoli, ker ne veste, kako nasloviti naše probleme in probleme družbe.

Tea Jarc, prostovoljka v več organizacijah,
Sindikat Mladi plus

 

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji