Na krilih ustvarjalnosti

17 nov2014
1,003

Jernej je prvič potrkal na vrata Mladinskega centra Jesenice pred 8 leti. Takrat je bil zaprisežen raper. Pisal je lastna besedila, ustvarjal glasbo ter bil pobudnik in soustvarjalec marsikaterega klubskega in tudi večjega rap dogodka, npr. Rap večer I oziroma Hip Hop – Tha way of living (2006) in Rap večer II oziroma Hip-Hop – Tha way of living II (2008). Z odhodom na študij v Ljubljano smo z njim izgubili stik. Pred dvema letoma nas je Jernej presenetil s prijavo na razpis za mladinske projekte v občini Jesenice, in sicer s projektom izdaje svoje pesniške zbirke Neskončne poljane digitalnih misli. Je ljubezen do slovenskega jezika tista, ki mu je dala navdih za prijavo na letošnji razpis za mladinske projekte? To in še marsikaj smo ga vprašali preko elektronske pošte, saj Jernej kot magistrski študent slovenistike večino časa preživi v Ljubljani.

 

Jernej, takrat, ko si se prvič s pobudo obrnil na naš center, je večina mladih na Jesenicah in v okolici prisegala na rock in metal glasbo. Ne smemo pa pozabiti na rap skupino Kocka, katere člani so bili tudi iz naše doline. So bili oni ključni za tvojo pripadnost rapu ali pa tiči razlog kje drugje?

 

Z rap glasbo sem se prvič srečal v osnovni šoli, ko mi je sošolec neprestano predvajal in rapal Ali-Enov komad Stremetzsky. Vzgojen v katoliškem duhu sem se upiral ekskluzivizmu, ki ga je ponujal Ali-En. V osmem razredu, se mi zdi, sem prvič slišal komade jeseniške rap skupine The Dogz, ki so za razliko od Ali-Ena izbrali manj vulgaren pristop k problematiki, sedaj lahko že rečem tedanje družbe. Začutil sem, da je rap morda tisti, ki mi lahko pomaga pri doseganju katarze. Spoznal sem enega izmed članov The Dogzov, Moohyja, ki je sčasoma postal moj mentor in me vpeljal v, kot nekateri pravijo, rap igro. Konec 90. let in začetek novega tisočletja sta pomenila hiter razvoj hip-hop kulture tudi pri nas. V rap glasbi Zgornjesavske doline je zelo dejavna postala skupina Kocka. Sprva so snemali še v gasilnem domu in tisti demo posnetki so hitro zaokrožili med mladimi. Tako so Kockaši začeli hoditi po koncertih in klubi, kjer so nastopali, so postajali vse bolj polni. Leta 2003 je ljubljanski raper Kosta izdal album B.I.Z., na katerem je bil tudi komad Furam begije, za katerega je zelo hitro posnel še videospot, 2004. leta pa je Kocka posnela svoj prvi studijski album Alea iacta est, kar je mladim Gorenjcem pomenilo kulturni preporod. Gibanju, ki je bilo do tedaj večinoma osredotočeno na prestolnico, se je priključila Zgornjesavska dolina. Natanko tudi sam ne vem, kdaj je bil tisti trenutek, ko sem prvič prijel za mikrofon, se je pa to zanesljivo zgodilo nekje na prelomu tisočletja, ko se je veliko govorilo o prehajanju rap glasbe iz »old school« v »new school« ero.

 

Kako si pravzaprav prešel od rapa do poezije? Je na ta prehod vplival tvoj študij ali je bilo ravno obratno – je zanimanje za poezijo vplivalo na odločitev, da študiraš slovenistiko?

 

Pravzaprav tu ni šlo za nek velik preskok, saj je tudi rap (angl. Rhythm and poetry) poezija, in sicer tista specialna oblika, ki nastaja in se razvija na ulicah. Sam sem jo v svojih znanstvenih člankih poimenoval »ulična poezija«, tudi v anglosaškem svetu za rap uporabljajo sinonim »street poetry«. S pisanjem tradicionalne poezije sem se srečal že zelo zgodaj, zato težko rečem, kaj so bili takratni motivi in teme. Do neke mere je zanimanje za poezijo seveda vplivalo na mojo odločitev o vrsti študija, vendar sem se za slovenistiko odločil predvsem zaradi tega, ker se mi je v nekem obdobju razvil zelo močen čut za jezik, ki je bil pogojen s skrbjo za njegovo ohranitev.

 

Kako lahko na kratko predstaviš svojo »prvo« pesniško zbirko Neskončne poljane digitalnih misli?

 

Neskončne poljane digitalnih misli so pesniška zbirka, ki je neke vrste prehod med mojo otročjo poezijo (Pesniška svoboda, 2004) in poezijo, ki jo pišem danes. Zelo težko se opredelim do njene umetniške vrednosti, saj sta avtorjev osebni in širši družbeni čut za estetiko, vsaj kar se še neuveljavljenih avtorjev tiče, velikokrat antitezična. Vsekakor zbirka predstavlja neko obdobje v mojem literarnem razvoju, na katerega pa danes, ko opazujem z distance, gledam precej kritično. Morda nekateri bralci mojo mladostno poezijo cenijo bolj, kot jo cenim sam.

 

Kako si prišel do ideje oziroma kaj te je spodbudilo, da si se odločil za tako obsežen in zahteven projekt, kot je urejanje antologije, in kaj je bil tvoj namen?

 

Vedno sem želel v roke prijeti knjigo, ki bo vsebovala pesmi vseh pomembnejših jeseniških avtorjev. Ker se tega dela ni lotil nihče drug, sem se že veliko pred omenjenim razpisom odločil, da bom sam opravil to častno delo. Ker se kot diplomiran slovenist že dlje časa osredotočam predvsem na področje literature, sem ob izboru pesmi v Antologijo vključil še spremno študijo, v kateri se posvečam literarnoteoretski in literarnozgodovinski obravnavi periferne ustvarjalnosti in jo s sklicevanjem na obča spoznanja literarne vede vključujem v širši, nacionalni kontekst.

 

V Železarsko liriko sem vključil dela osemindvajsetih jeseniških pesnikov, ki so na Jesenicah pustili pomemben kulturni pečat. Te avtorje sem, glede na letnico rojstva in specifike njihovega družbeno-socialno-umetniškega okolja, razvrstil v šest generacij jeseniških pesnikov.

 

Za prvo, t. i. vojno generacijo, je značilna partizanska (Cvetko Zagorski, Miha Klinar), delavska, socialna (Tone Čufar), religiozna (Emanuel Kolman) in otroška (Slavko Savinšek) poezija.

 

Druga generacija je svet, ki ga je vojna izropala človečnosti, morala zgraditi iz niča. Socialnemu realizmu po vojni so se s svojo liriko postavili po robu pesniki: Marko Hudnik, Pavle Zidar in Valentin Cundrič, ki so postavili trdne temelje jeseniški kulturni zapuščini. V njihovem ustvarjanju še vedno na eni strani sledimo pogorišču, ki ga je za seboj pustila vojna, take so, denimo, nadrealistične pesmi Zidarja in Cundričeva memoarska poezija, na drugi strani pa imamo Hudnikove zgoščene podobe trenutnih vtisov iz narave v obliki haikuja. To je generacija, ki je ustvarila vrh jeseniške literature.

 

Po tej generaciji so pesniki, ki so ji sledili, imeli težko nalogo, izboriti si svoj prostor znotraj lokalnega literarnega sistema. To so lahko dosegli le z inovativnostjo in originalnostjo. Še vedno precej temno ozračje je s svojo humorno poezijo skušal razsvetliti Franci Tušar, a spopadanja z bivanjskimi vprašanji in iskanjem smisla predhodnih, njegove in naslednjih generacij ni mogel preglasiti.

 

V začetku 80. let nastopi šesta, najmlajša generacija jeseniških pesnikov, ki sem jo kot urednik Železarske lirike poimenoval »prekerna generacija«, saj jo zaznamuje t. i. prekerno delo, tj. delo za določen čas, honorarno in študentsko delo itd., kar onemogoča zgodnjo osamosvajanje, zaradi česar ti mladi ostajajo doma pri starših. Ta generacija, ki nima posebne perspektive in za katero je jutrišnji dan postavljen pod vprašaj, se pogosto odloča za migracijo v tujino, kjer je, vsaj na videz, prihodnost stabilnejša. To je obdobje razcveta tradicionalne in razvoja ulične regionalne poezije.

 

Dve svoji veliki ideji, tako samostojno pesniško zbirko kot Antologijo jeseniških pesnikov, si uspel uresničiti s prijavo na javni razpis za mladinske projekte v občini Jesenice. Kaj meniš o tovrstni podpori mladim s strani občin? Meniš, da je v Sloveniji na splošno dovolj razumevanja potreb mladih za kulturno ustvarjanje in predvsem tudi dovolj finančne podpore? So mladi danes dovolj iznajdljivi in vztrajni pri poskušanju uresničevanja svojih idej ne glede na področje ustvarjanja?

 

Osebno zelo podpiram odločitve občin, da nekaj denarja namenijo mladim in njihovem ustvarjanju. Teh sredstev pa bi bilo lahko več, saj se pri večjih projektih zgodi, da le-ta služijo zgolj kot neke vrste začetni kapital. Končni stroški tudi ob dobri finančni strukturi zelo hitro presežejo odobrena sredstva. Potem je potrebno iskati razliko drugje, to so lahko razni zavodi, podjetja, institucije, društva ali pa kar lastni prihranki. Ker nisem pedagog ali mladinski delavec, bi lahko zvenel zelo laično, če bi se trudil izraziti svoje mnenje o iznajdljivosti in vztrajnosti mladih. Za kaj takega bi potrebovali raziskavo, katere rezultati bi pokazali dejansko stanje. Takole na pamet govoriti, se mi ne zdi smiselno. Organizacije danes neprestano ponujajo razpise, vse skupaj je že rahlo smešno, saj literaturo spreminjajo v obrt. Potem se pa ti obrtniki pritožujejo nad tem, kaj je literatura postala. Priložnosti je veliko, sama kakovost izvedbe pa je včasih vprašljiva.

 

In Jernej, za konec še vprašanje: predstavljata literarni večer in izid antologije zaključek tega projekta ali imaš v načrtu še kak dogodek, povezan s tem?

 

Literarni večer je Železarsko liriko – Antologijo jeseniških pesnikov slovesno pospremil v literarno polje. Gre za pomemben mejnik znotraj jeseniške kulture, za katerega pa ni dovolj zgolj prezentacija na lokalni ravni. Da bi središče periferno delo sprejelo, ga pozitivno vrednotilo in morda celo umestilo v nacionalni kanon, je nujno dodatno načrtovanje prireditev – tudi v Ljubljani. Ko sem sprejel to častno nalogo, da uredim Antologijo, sem se zavezal, da bom nase prevzel vse tisto delo, ki ga ponavadi opravljajo založbe. Moj odgovor na vaše vprašanje je, da že načrtujem nove dogodke, ki bodo Antologijo predstavili širši, translokalni skupnosti.

 

 

Vir: Zavod za šport Jesenice – OE Mladinski center Jesenice

 

 

 

Sorodni članki

Avtorji