Intervju s Stašem Hreničem, mladim umetnikom z neskončno pozitivno energijo: Kreacija lastnih projektov je najboljša pot do uporabnega znanja

27 nov2013
1,282

Staš Hrenič je 27 letnik z Jesenic, ki goji strast do igranja različnih inštrumentov, snemanja glasbe, fotografiranja… Svoji viziji, s čim se bo v življenju poklicno ukvarjal, sledi vse od mladih let. Kot študent je skozi različne oblike neformalnega izobraževanja pridobil številne kompetence, ki mu pomagajo na poti uresničevanja svojevrstne poklicne poti. Staš optimistično pristopa k izzivom, s svojo ustvarjalnostjo in izkušnjami ter pozitivno energijo pa rad pomaga tudi drugim pri uresničevanju njihovih idej.

Foto: osebni arhiv Staša Hreniča

 

Staš, poznamo te kot energičnega, ustvarjalnega in optimističnega. Kaj je tisto, kar te oblikuje, spremlja in žene naprej?

Vse kar me žene naprej, je prepričanje, da moraš razvijati lastne potenciale in slediti lastni viziji. Če hočeš to doseči, moraš prepoznati ves balast, vse svoje iluzije, vse neumnosti, v katere si lahko hitro vpet. Zame je pomembno to, da sem se naučil pravilno tolmačiti in opazovati svet in ugotoviti del česa sem lahko in kje res nimam kaj iskat. Zanima me res ogromno stvari, zato sem se loteval vseh mogočih projektov in zaposlitev. Strast do ustvarjanja glasbe pa me vedno pokliče, ko preveč zavijem s poti.

 

Tako kot vsi srednješolci, si se kot gimnazijski maturant tudi ti moral odločiti, kakšna bo tvoja nadaljnja študijska pot. Kaj je takrat vplivalo na tvojo odločitev?

Ker sem že v gimnaziji vedel, da hočem ostati v glasbenih vodah, sem se odločal med študijem na akademiji za glasbo in avdio inženiringom. Takrat nam je šlo z bendom zelo dobro in resnično sem verjel, da bom delal to naprej in študija nisem niti tako resno jemal. Pri študiju na glasbeni akademiji je bil takrat problem, da bi moral hoditi na srednjo glasbeno šolo. Nadoknaditi bi moral 4 leta v nekaj mesecih, ker mi gimnazijsko znanje za diferencialne izpite prav nič ni koristilo. Tega časa nisem imel, obveznosti je bilo že takrat zelo veliko. Kitaro sem sicer vadil, kot da se bom na akademijo zares vpisal, vendar se nisem preveč posvečal teoretičnemu delu sprejemnega izpita. Za SAE se nisem odločil zaradi takrat zame predrage šolnine in bivališča v Ljubljani. K sreči sem s stotinami ur preživetih na lastnih glasbenih projektih osvojil to, kar bi me ta inštitut naučil. Na koncu sem se odločil za študij v Kranju na Fakulteti za organizacijske vede, kar mi je omogočalo, da sem se vsak dan vrnil domov in ustvarjal glasbo. Faks sem takrat potreboval, zato da sem zaposlil možgane, bil v družbi in imel mir doma. Danes na to gledam čisto drugače – takrat sploh nisem razmišljal o tem, da je bolj kot vse drugo pomembna ekipa, s katero skušaš doseči nek cilj.

 

Poleg tega, da si študij jemal resno in opravljal obveznosti v rokih, si formalna znanja stalno dopolnjeval z neformalnimi. Kaj vse si počel v času študija? Si zaradi možnega zaslužka poprijel za vsako delo, ali si bil tudi »izbirčen«?

Najraje sem vse opravil v rokih, da sem imel mir. Določeni predmeti so me izjemno zanimali, kot npr. pravo, inovacije, podjetništvo, poslovno komuniciranje, organizacijska psihologija, teorija odločanja, sistemi… To so znanja, ki jih mora imeti vsak človek, da si lahko ustrezno razlaga svet okoli sebe, se v njem znajde, se loteva in dokončuje lastne projekte. Vendar brez projektov ne gre, ideje se kopičijo in težijo po tem, da jih uresničiš. Avtorske plošče, koncertiranje, odnosi med ljudmi, potovanja… pa so mi dali več izkušenj kot katerikoli izpit. Kreativnost je po mojem mnenju osnovna človekova potreba, bistvo obstoja. Seveda sem bil soočen tudi z neizogibnim delom preko študentskega servisa. Da bi lahko usklajeval študij in glasbo sem se odloči za nočno delo v recepciji. Na papirju sem tako imel največ izkušenj prav kot receptor in tako sem kasneje z lahkoto dobil delo še v treh hotelih. Spoštujem vsako delo, saj sem sam delal vse mogoče.

 

Diplomo imaš torej že v žepu. Se tako kot mnogo mladih spopadaš z izzivom, kako si najti zaposlitev? Kaj pravzaprav počneš sedaj?

Jaz sem si vedno govoril, da imam dovolj svojega dela in sem na ta način vajen non-stop nekaj delati. Imam pravilo, da kar zaslužim z glasbo, vedno vložim nazaj. Širim svoj studio, sedaj ni več samo glasbeni, ampak sem se začel ukvarjati tudi s fotografijo, videom, izjemno se zabavam v montaži, pisanju scenarijev. Film postaja moja druga strast, fotografija in pisanje pa sta zame vstopni točki v ta svet. Trenutno se uspešno preživljam z glasbo in fotografijo.

 

Kaj pa tvoji načrti za prihodnost? Kaj nameravaš oz želiš početi?

Ključno za naprej bo oblikovanje ekipe. Umetnost je vzpostaviti in obdržati ekipo, ki dobro funkcionira. Veliko je povezano s skupnim ciljem in financami. Če imaš projekte, ki prinašajo denar, potem lahko dalj časa računaš na ljudi, ki bodo v nasprotnem primeru prisiljeni oditi služit denar drugam.

 

Staš, če se za konec povrneva k neformalnemu izobraževanju. Skozi vse prej omenjene neformalne izkušnje si pridobil številne kompetence. Kako ocenjuješ njihov skupni pomen oz vrednost za tvoje sedanje življenje in delo? Bi karkoli želel sporočiti mladim, ki se še šolajo – študirajo in občasno opravljajo različna dela?

Če ti pri formalnih znanjih ne uspe, te čaka neuspeh, ki mu po navadi rečemo padec na izpitu. Prav tako je potrebno gledati na življenjske neuspehe, to so padci na izpitu, vendar si je potrebno pravilno zastaviti vprašanje, na katerem izpitu si padel. A priori ne zavračam nobenih formalnih znanj, vendar se zadnje čase ogibam česarkoli v tej povezavi, raje se učim direktno od ljudi, zastavljam jim vprašanja, sem radoveden. Drug vir znanja je internet, največ pa lastni projekti. Mladim želim sporočiti, da je vsak od njih original in če bodo znali priti do svojega bistva, jih bo svet take sprejel. Naj imajo svojo glavo in naj ne oponašajo preveč drugih in se z njimi primerjajo. Stvari naj jemljejo z določeno skepso, ker ni vse tako, kot se zdi. Npr. brezposelnost mladih v današnjih časih ni osebna krivda mladih, ampak nekaj kar se je slabo skuhalo v teh nekaj letih naše države.

 

Vir: Zavod za šport Jesenice – OE Mladinski center Jesenice
 

Sorodni članki

Avtorji