Intervju z Vladimirjem Radićem, mladinskim delavcem z lokalnimi, nacionalnimi in mednarodnimi izkušnjami prostovoljnega dela

10 jun2013
916

Vladimir Radić je 29-letnik z Jesenic, ki se ukvarja z mladimi doma in po svetu, poleg tega pa skozi potovanja po svetu spoznava različne delovne sisteme, ki mu bogatijo življenje. V mladinskih organizacijah sodeluje od leta 2006. Skozi pogovor nam bo predstavil svoje izkušnje na področju mladinskega dela in različne delovne izkušnje v tujini.

 

 

Foto: Vladimir na poletnem taboru v ZDA

Arhiv Vladimirja Radića

 

1. Kako se je začelo tvoje ukvarjanje z mladino in prostovoljnimi dejavnostmi?

Z mladinskim delom se ukvarjam že od leta 2006. Izkušnja, ki me je prepričala in motivirala za nadaljnje delo z mladimi, je bilo delo v poletnih taborih v ZDA. Od takrat sem pričel s prostovoljstvom tako na lokalnem kot tudi mednarodnem področju. Deloval sem v različnih lokalnih organizacijah, kot so Mladinski center Jesenice, PUM Radovljica, Dom Malči Beličeve, CSD Grosuplje, Mladinski CEH. Ravno prek slednjega sem se seznanil s programom Mladi v akciji, v katerem še danes aktivno sodelujem, in sicer v sodelovanju z zavodom Manipuro.

 

2. Delal si v tujini. Kakšne delovne sisteme si tam spoznal?

Odšel sem v Novo Zelandijo s t. i. working holiday vizo, kjer sem ostal 15 mesecev. Na Novi Zelandiji sem delal različne stvari, največ sezonske, npr. fruit picking ali pa pruning, delal sem tudi fizična dela, nekaj časa pa sem delal tudi v mladinskem centru v Orewi. Vmes sem delal tudi WWOOFing, kar pomeni, da sem pomagal na kmetijah, pri ljudeh, ki so potrebovali pomoč. Večinoma smo delali 4 do 5 ur, ponavadi na vrtu, v zameno pa smo dobili hrano in prenočišče.

 

3. Lahko malo več poveš o WWOFingu?

Smisel WWOFinga je, da si pomagamo med sabo, da si damo tisto, kar rabimo in da ni denar gonilo celotnega sistema. Ti s svojim delom poplačaš prenočitev in hrano, preostanek dela imaš prosto, lahko raziskuješ okolico ali po dogovoru z gostiteljem še delaš. Smisel je tudi učenje novih stvari, kar je uspelo tudi meni. Ta sistem prinese veliko več plusov kot minusov, predvsem spoznaš lokalno okolje in ljudi. Če se dobro izkažeš, imaš veliko možnosti najti še kakšno novo zaposlitev. Je super izkušnja.

 

4. Ko si prišel nazaj v Slovenijo, si se kmalu udeležil EVS-a. Opiši nam to izkušnjo.

Ko sem prišel z Nove Zelandije, sem na Mladinskem centru Jesenice spoznal skupino EVS (Evropska prostovoljna služba) in se odločil, da bi tudi jaz izkoristil EVS program. S prijatelji smo se prijavili za izmenjavo na Irsko prek zavoda Manipura. EVS, ki je del programa Mladi v akciji, krije večino vseh stroškov in dodeli določeno vsoto žepnine. Izkušnja je bila super, delali smo v območju Dublina, ki je revno in socialno ogroženo. Bili smo pomočniki mentorjev, izvajali smo že vpeljane ideje in izvajali tudi nove. Spoznali smo njihove aktivnosti in dobili nove izkušnje, na koncu izmenjave smo bili vsi zelo zadovoljni s programom in sodelovanjem. Izkušnja, ki smo jo doživeli tam, je bila vsekakor pomemben del učenja za nadaljnje mladinsko delo.

 

5. Znanje, ki ga imaš, sedaj prenašaš na lokalno območje. Kakšne cilje si si zastavil in kako uspešna je realizacija?

Ko sem se vrnil nazaj na Jesenice, sem začel aktivneje sodelovati z Mladinskim centrom Jesenice, kjer pomagam pri različnih projektih za mlade in uresničevanju novih idej za aktivnejše vključevanje mladih. Ena od le teh je projekt »lounge club«, druženje ob petkih zvečer z različnimi tematikami. Skušamo privabiti nove mlade, da bi bolje spoznali prostore centra in organizacijo. Skozi druženje jim želimo približati spoznanje, da imajo nek »prostor«, kjer se lahko pogovorijo o svojih idejah in kjer lahko dobijo potrebno podporo za realizacijo. Prav tako pa lahko skozi druženja pridemo do idej za nov projekt, ki ga s skupnimi močmi lahko tudi uresničimo.

Večji projekt, ki smo ga izpeljali v sodelovanju s Klubom jeseniških študentov in Mladinskim svetom Jesenice, je bila vključitev v nacionalno akcijo »Dan za spremembe«, kjer smo zbirali različne predmete, ki jih ljudje niso več rabili. K sodelovanju smo povabili okoli 60 organizacij lokalne skupnosti. Obiskovalcem naše sklepne prireditve v začetku aprila smo vse predmete ponudili za simbolični odkup, tako zbrani denar pa podarili Zvezi društev prijateljev mladine Jesenice za pomoč pri izvedbi šole v naravi za jeseniške učence.

Skratka, vedno iščemo raznolike aktivnosti, ki bi k aktivni vključitvi privabile mlade z najrazličnejšimi interesi. Ene so bolj uspešne, druge manj. Po vrnitvi sem prav tako pričel prostovoljno sodelovati z zavodom Manipuro, kjer z različnimi aktivnostmi EVS prostovoljcev popestrimo in vplivamo na dogajanje v lokalnem okolju.

 

6. Primer dobre prakse iz tujine, ki bi jo želel prenesti v lokalno okolje?

Povezovanje med organizacijami, ki bi delale v dobrobit lokalne skupnosti. Kot primer lahko izpostavim Lahti na Finskem, kjer je z občinske strani prišla pobuda za nadaljnje izobraževanje oziroma motiviranje mladih po nadaljnjem izobraževanju. Ravno zato so ustanovili center za mlade med 18. in 25. letom, kjer imajo različne strokovne delavnice, npr. mehanično, oblikovanje kovine idr. Sodelujejo z zavodom za zaposlovanje, prek katerih dobijo mlade, ki se udeležijo programa. V tem programu mladi sodelujejo 5 mesecev in so upravičeni do finančne podpore. Cilj organizacije je, da bi mladi s pridobljenimi izkušnjami in znanji v bližnji prihodnosti našli zaposlitev oziroma se odločili za nadaljnje izobraževanje.

 

7. Imaš kakšen nasvet za tiste, ki želijo postati prostovoljci ali pa si samo želijo živeti drugačen način življenja?

Če si res to želijo, naj to naredijo. Priložnosti je dovolj, programov je veliko in ne samo ti, ki sem jih danes omenil. Če si nekdo želi poskusiti delati v tej smeri, naj poskusi, kajti dokler ne bo, ne bo vedel, če mu to res ustreza. Je pa »najtežje« narediti prvi korak, zbrati pogum in si reči »grem«. Čeprav sem jaz imel same dobre izkušnje, ni zagotovila, da bo pa takšen način življenja odgovarjal vsakomur. Svetujem, naj vsak poizkusi nekaj novega in najde svoj smisel v življenju.

 

Intervjuvanec: Vladimir Radić, univerzitetni diplomirani organizator dela, brezposeln, prostovoljec Mladinskega centra Jesenice in Zavoda Manipura.

Izvajalec intervjuja: Zavod za šport Jesenice – OE Mladinski center Jesenice.

 

Vir: MC Jesenice
 

Sorodni članki

Avtorji